Sveti Hieronim: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→‎Cerkve in kapele sv. Hieronima: povezava na wiki seznam
Vrstica 21:
[[File:Hieronymus - Ordo seu regula vivendi Deo ad Eustochium, a di XXYIII de martio MCCCCLXXXXYIII - 2968573 Scan00016.tif|thumb|''Ordo seu regula'']]
 
'''Sveti Hieronim''' [hierónim], polno [[ime]] '''Evzebij Sofronij Hieronim''' ({{Jezik-la|Eusebius Sophronius Hieronymus}}, {{Jezik-el|Εὐσέβιος Σωφρόνιος Ἱερώνυμος}}), [[Rimsko cesarstvo|rimski]] [[duhovnik]], [[teolog]], [[apologet]], [[biblicist]], [[prevajalec]], [[svetnik]], [[cerkveni oče]] in [[cerkveni učitelj]], * okoli [[347]], [[Stridon]], † [[30. september]] [[419]] ali [[420]], [[Betlehem]], [[Palestina]].
 
Velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še [[Papež Gregor I.|sveti Gregor Veliki]], [[Avguštin iz Hipona|sveti Avguštin]] in [[Ambrož Milanski|sveti Ambrož]]. Najbolj znan je po latinskem prevodu [[Sveto pismo|Svetega pisma]], ki je kasneje postal znan pod imenom ''[[Vulgata]]''. Poleg drugih literarnih del so ohranjena tudi mnoga njegova pisma, v katerih poleg izrednega teološkega znanja kaže tudi osebno rahločutnost in svoj značilen temperament, ki dostikrat ni prizanašal s pikrostjo in odrezavostjo. Za slovenski kulturni prostor so posebej zanimiva pisma, ki jih je poslal znancem iz svojega mladostnega obdobja, in sicer v [[Oglej]] (na primer škofu [[Sveti Kromacij|svetemu Kromaciju]]), v [[Emona|Emono]] (ohranjeni sta ''[[s:Pismo svetega Hieronima devicam v Emoni|Pismo devicam v Emoni]]'' in ''[[s:Pismo svetega Hieronima Antoniju, menihu v Emoni|Pismo Antoniju, menihu v Emoni]]'') ter domnevno v domači [[Stridon]] (''[[s:Pismo svetega Hieronima Kastorini, svoji teti po materini strani|Pismo Kastorini, svoji teti po materini strani]]'').
Vrstica 27:
== Življenje ==
 
Rodil se je v mestu (oppidum) [[Stridon]], ki je ležalo na danes neznani lokaciji, nekje v trikotniku [[Reka (Hrvaška)|Reka]]–[[Trst]]–[[Postojna]]. NjegovHieronim je bil [[Iliri|Ilir]]<ref>{{Navedi knjigo|title=The Sentences of Sextus and the Origins of Christian Ascetiscism|url=https://books.google.ch/books?id=2Fgfxmz2EToC&pg=PA1&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false|publisher=Mohr Siebeck|date=2013-11-19|isbn=9783161525797|language=en|first=Daniele|last=Pevarello}}</ref>, njegov oče je bil Evzebij, bogat posestnik, ki se je ukvarjal pretežno z živinorejo. Ime matere ni znano. Družina je bila krščanska. Hieronim je imel še precej mlajšega brata Pavlinijana, ki je kasneje tudi postal puščavnik, in sestro prav tako neznanega imena, ki je postala spokornica. Hieronimov sosed in dobri prijatelj je bil Bonoz, sin uglednih in premožnih staršev, s katerim sta preživela večino mladostnih let.<ref>[[Rafko Valenčič]], ''Sveti Hieronim – mož s Krasa'', Družina, Ljubljana 2007, stran 17.</ref>
 
Doma je bil skupaj z Bonozon deležen prvega izobraževanja, nato pa so ga starši dokaj zarana poslali na študij v [[Milan]] in [[Rim]], kjer je spoznaval [[Latinščina|latinske]] in [[Grščina|grške]] klasike. V [[Trier]]u je stopil med [[menih]]e. Bivanje v [[Oglej]]u leta 370 mu je omogočilo stike s katoliško skupino v [[Emona|Emoni]]. Kmalu je odšel na obisk svetih krajev, vendar je na poti zbolel, se izpopolnjeval v [[Antiohija|Antiohiji]], in se za nekaj let umaknil v puščavo. Leta 379 so ga posvetili v [[duhovnik]]a. Obsežno jezikovno znanje in poznavanje številnih bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko študiral v izvirniku, mu je že za življenja prineslo posebno veljavo in čast enega najbolj izobraženih mož zahodnega sveta. [[Papež Damaz I.]] ga je povabil v [[Rim]] za tajnika in svetovalca ter mu naložil zahtevno nalogo – revizijo obstoječega prevoda evangelijev. To je začetek njegovega monumentalnega dela, prevoda ''[[Sveto pismo|Svetega pisma]]'' v latinščino, ki ga imenujemo ''[[Vulgata]]'' (''ljudska''). To sicer ni bil prvi tovrstni prevod, pred tem so obstajali že drugi, ki jih skupno poimenujemo ''[[Vetus Latina]]'', vendar jih je s svojo kakovostjo postopno povsem zasenčil. Nastal pa je po [[Hebrejščina|hebrejskih]], [[Aramejščina|aramejskih]] in [[Koine grščina|grških]] izvirnikih. Cerkev ga je razglasila za standard in ga vsesplošno uporabljala vse do [[Drugi vatikanski koncil|drugega vatikanskega koncila]], torej več kot 1500 let.