Sremsko kraljestvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m uskladitev imena |
Ozemlje, zgodovina |
||
Vrstica 62:
'''Sremsko kraljestvo''' ([[Srbščina|starosrbsko]] srѣmьska zemlѩ, Sremska zemlja) ali '''Kraljestvo Štefana Dragutina''' (srbsko Област Стефана Драгутина, Oblast Stefana Dragutina) je bilo [[Srednji vek|srednjeveško]] srbsko kraljestvo. Na začetku je bilo [[Vazal|vazal]] [[Ogrsko kraljestvo|Ogrskega kraljestva]],<ref name=ref1> Fine 1994, str. 220.</ref> po razpadu centralne oblasti v Ogrskem kraljestvu pa je postalo neodvisno. V njem sta vladala kralja [[Štefan Dragutin]] (1282–1316) in njegov sin [[Štefan Vladislav II.]] (1316–1325). Kraljestvo je obsegalo Spodnji Srem (zdaj Mačva) in sosednje pokrajine. Prva prestolnica kraljestva je bil [[Debrc]] med [[Beograd]]om in [[Šabac|Šabcem]], kasneje pa Beograd.
==Ozemlje==
[[Slika:Kingdom of syrmia according to stanoje stanojevic.png|thumb|left|300px|Kraljestvo Štefana Milutina, v katerem je bil tudi Gornji Srem<ref>Srbski zgodovinar Stanoje Stanojević.</ref>]]
V srednjem veku je naziv Srem pomenil obsežno ozemlje ob reki [[Sava|Savi]]. Ozemlje severno od Save je bilo Gornji Srem (zdaj [[Srem]]), južno od nje pa Spodnji Srem (zdaj [[Mačva]]). Središče kraljestva je bila Mačva, obsegalo pa je tudi Beograd, del Šumadije z Rudnikom ter grofije (župe) [[Podrinje]], Usora, Soli, [[Braničevo]] in [[Kučevo]]. Po mnenju več srbskih zgodovinarjev (Dejan Mikavica, Stanoje Stanojević, Aleksa Ivić, Milojko Brusin in drugi) je kraljestvo posedovalo tudi Gornji Srem.
==Zgodovina==
Štefan Dragutin je bil od leta 1276 do 1282 kralj [[Kraljevina Srbija (1217-1345)|Srbije]]. Leta 1282 si je na lovu zlomil nogo in zbolel, zato je na zboru v Deževu leta 1282 prestol prepustil mlajšemu bratu [[Štefan Milutin|Štefanu Milutinu]]. Zase je obdržal severne dele kraljestva (Rudnik in del župe Podrinje). Ko se je njegov sin [[Štefan Vladislav II.|Vladislav]] poročil s sorodnico ogrskega kralja [[Ladislav IV. Ogrski|Ladislava IV.]], mu je kralj prepustil banovine Só (Soli), Ózora (Usora) in Macsó (Mačva) z Beogradom. Vladal je kot ogrski [[vazal]], po propadu centralne ogrske oblasti pa kot neodvisen kralj. Njegova prva prestolnica je bil Debrc med Beogradom in Šabcem, potem pa Beograd. Bil je prvi srbski vladar, ki je vladal iz Beograda.
Okoli leta 1291 je s pomočjo brata Milutina k svojemu kraljestvu priključil Braničevo in Kučevo, kjer sta vladala nedavno osamosvojena bolgarska vladarja [[Darman in Kudelin]].<ref>Vásáry, István (2005). [https://books.google.si/books?id=7DJWyg97IggC&redir_esc=y ''Cumans and Tatars: Oriental Military in the Pre-Ottoman Balkans, 1185-1365'']. Cambridge University Press. str. 104. ISBN 9780521837569.</ref> Pokrajini sta prvič v zgodovini postali del srbske države.<ref name=ref1/> Priključitev je verjetno sprožila vojno med Šišmanom Vidinskim in Milutinom.
Štefan Dragutin se je proti koncu življenja odmaknil od svojih ogrskih prijateljev in utrdil vezi s Srbijo. Kasneje je odšel s [[samostan]] in leta 1316 umrl. Pokopan je v [[samostan Jurijevi stebri|samostanu Jurijevi stebri]] pri [[Novi Pazar|Novem Pazarju]].
Po smrti je njegovo kraljestvo prevzel sin Vladislav. Leta 1319 ga je stric Milutin napadel in aretiral in zasegel njegovo ozemlje. Po Milutinovi smrti leta 1321 je bil Vladislav s pomočjo Ogrov in bosanskega bana Štefana II. osvobojen in je ponovno prevzel oblast. Privrženci Milutinovega naslednika [[Štefan Dečanski|Štefana Dečanskega]] so ga leta 1324 porazili in prisilili na beg na Ogrsko. Vladislavov nečak, bosanski ban Štefan II., je pokrajini Soli in Usora priključil k Bosni, Beograd in severna Mačva sta bila vključena v Ogrsko kraljestvo, Braničevo in južni del Mačve pa sta ostala srbska. Srbija in Ogrska sta se za Mačvo vojskovali še celo stoletje.
==Sklici==
| |||