Šport: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
m Estetika športa
Vrstica 105:
 
Razmišljanje o igri in igranju nam skozi vizualno umetnost poda Matjaž Ivanišin v filmu ''Playing men''. Dokumentarec raziskuje mediteranske igre, ki jih igrajo moški, zato sam režiser pravi, da je to posvetilo ženskam. V začetku filma glas poda vodilo za raziskovanje igre. Pove, da moraš mižati in nato moraš pasti »globoko v samega sebe, do dna svojega brezna, in če se ne razbiješ na tisoče koščkov, če ostaneš cel, in cel vstaneš, šele nato lahko igraš.« Torej igra že ima pravila, ki zahtevajo »igrati zelo zares, hkrati pa še vedno samo igrati« (Oberstar & Jerman, 2017). Te dejavnosti so v našem preseku množic med igranjem, igro in športom označene s številkami 2, 3 in 4. Režiser na humoren način predstavi siciljanski maiorchino, turški kirkpinar in v Istri, Dalmaciji ter vzhodni Italiji priljubljeno moro. Ko v filmu nastopi starosta slovenske filmske kritike Jože Dolmark, se ta prelomi. Od tradicionalnih mediteranskih iger preide k športu. K Dejavnostima, ki sta v našem preseku množic med igranjem, igro in športom označeni s številkama 5 in 6. Natančneje tenisu. Trpki Peter Musevski se nostalgično spominja Ivaniševićeve zmage leta 2001 v Wimbledonu. Bil je tako imenovani underdog. Oseba, ki se ji ne pripisuje možnosti za zmago, a na koncu premaga izrazitega favorita. Njegova zmaga je bila presenečenje. Še posebej zato, ker je zaigral na povabilo organizatorjev, saj je v tistem letu zasedal komaj 125. mesto na teniški lestvici. Prikaz veličastnega sprejema v Splitu pospremi Mozartova ''Lacrimosa''. Tako v zaključku filma gledalcu ne uide estetska funkcija športa (Ivanišin, 2017).
 
== Estetika ==
Šport ne pripada samo športnikom, ampak tudi gledalcem, ki športnike spodbujajo in bodrijo. Pri tem tudi sami uživajo in izražajo povsem zasebno subjektivno občutje. S tem ostaja v domeni okusa, ki upravičeno pričakuje soglasje in se sklicuje na skupnostni čut vseh ljudi (Kreft, 2013). Lahko bi rekli, da je to oblika emotivizma, pri kateri gledalci izražajo svoj čustveni odziv z odobravanjem (»Hura!« za pošteno igro) in neodobravanjem (»Fuj!« za goljufanje) (Dupre, 2014).
 
=== 1.1.1       Razlikovanje med športom, umetnostjo in estetiko ===
Že v antični Grčiji so bila tekmovanja v pesništvu, dramatiki, retoriki, celo slikarstvu; zato je De Coubertin videl umetnost kot del svojega olimpijskega gibanja. Na olimpijskih igrah v letih od 1912 do 1948 so na njegovo pobudo umetniki tekmovali v osmih različnih disciplinah: arhitekturi, dramski umetnosti, koreografiji, dekoraciji, pisani besedi, glasbi, slikarstvu in kiparstvu. De Coubertin je upal, da bo lepota športa prepričala umetnike k udeležbi na igrah. Vendar jih ni. Celo najbolj organiziranim tekmovanjem, kot so bile olimpijske igre leta 1936, ni uspelo pritegniti umetnikov (Girginov, 2007).
 
Ključna razlika med športom in umetnostjo je v vključevanju pomenov. Umetnost je definirana tudi z vključevanje moralnih, socialnih, političnih in čustvenih pomenov, s katerimi šport ni. Skozi samo umetnostno delo lahko zaznamo avtorjevo družbeno kritiko. Nekatera dela so ustvarjena prav s tem namenom, medtem ko športna predstava ne podaja družbene kritike (Girginov, 2007). Welsch je pri izpeljavi takih trditev bolj oprezen. Meni, da je šport podoben sodobni umetnosti. Upravičeno ga lahko dojemamo tudi kot umetnost (Welsch, 1999). Vendar je na tej točki razprave že jasno, da bomo v končni fazi trčili ob Wittgensteinovo družinsko podobnost (Wittgenstein, 2014). Trditev, da je šport umetnost, je v nasprotju s stališči filozofije športa (Kreft, 2013).
 
Do prepričanj, da je šport umetnost pride s prehitrim sklepanjem in enačenjem umetnosti in estetike. Estetika je nastala iz grške besede za čutnost in zaznavo, da bi postala nova filozofska disciplina, katere zanimanje je čutna zaznava, lepota in umetnost. Skozi zgodovino pa se je izraz »estetski« začel uporabljati tudi izven umetnosti in domene lepega ter označeval tudi gnus in grdost. S tem je estetika zdrsnila na celostno območje čutnosti in zaznave. S tem ko določeno stvar zaznamo kot estetsko, še ne pomeni, da je že umetnost (Kreft, 2013). David Best (1988) na primeru sončnega vzhoda poda razliko med umetnostjo in estetiko. Ko gledamo sončni vzhod lahko doživimo estetsko ugodje, se počutimo lepo in tudi zaznamo ta naravni pojav kot nekaj lepega. Še zdaleč pa ne moramo trditi, da je sončni vzhod umetnost, ali celo, da je narava umetnik. Podobno lahko rečemo za šport. Samo zato, ker je estetski, še ne pomeni, da je umetnost.
 
=== 1.1.2       Estetska funkcija v športu ===
Če raziskujemo šport z estetskega vidika, ne moremo mimo njegovega gibala. To gibalo je volja usmerjena k namenu, h gibanju. To pa ni gibanje, h kateremu se zaženemo z vso silo, ampak je nekaj, kar hoče naša volja doseči z dostojanstvom. Gre za gibanje, ki sporoča mnogo več kot le ekonomični izračun uporabe energije (Kreft, 2012).
 
Če hoče estetika pojasniti svojo funkcijo, se mora vprašanja lotiti s sociološkega vidika. Ta funkcija se ne pojavlja kot nekaj objektivnega, ki bi pripadala stvarem samim, ampak je odvisna od okoliščin, kulture in zgodovine. Torej je njena funkcija relativna oz. jo moramo jemati v ustreznem kontekstu. Estetska funkcija obrača pozornost s praktične obrnjenosti k svetu in stvarem na govorico sveta ter način, kako je ta reprezentiran v naših čutih in govorici. Neposredno je povezana s privlačnostjo in odbojnostjo (Kreft, 2013).
 
Lev Kreft v delu ''Levi horog'' predpostavlja, da so najmočnejši estetski učinki športa povezani z dramatičnostjo. Šport je dramatičen in dramatičnost je njegova najmočnejša estetska poteza. Šport je pridobil večjo popularnost od popularne umetnosti, zato ker je njegova estetska privlačnost zgrajena na temeljih polsprenevedanja. Športni igralci ne uprizarjajo besedila tako kot v gledališču, ampak vzamejo šport za res, ker je to pogoj za njihov užitek in užitek vseh ostalih. Razlika je predvsem v tem, da se športnki igrajo; ne pa igrajo. Vsak dramski vložek v športni tekmi (npr. igranje prekrška na športni tekmi) lahko gledalca zmoti. Nasprotno je za gledalca v gledališču moteče, da igralec ne igra (npr. pozabi del prizora). Športnikova stalna odzivnost na situacijo brez vnaprej določenega teksta in izida, pušča gledalcu močan realističen občutek (Kreft, 2013). Best poda še drugo distinkcijo med gledališko igro in športom. Lik in oseba sta pri šporu eno in isto, medtem ko je pri drami, ''dramatis personæ,'' maska, ki si jo oseba nadane, za potrebo igre (Best, 1988). Estetska privlačnost prave tragedije »v živo« je boljša od vsake imitacije (Osipovich, 2006).
 
Tudi na najbolj subtilni ravni se ta konflikt, ki povzroča dramatičnost, kaže kot nasprotje med lahkotnostjo in napetostjo. Lahkotnost v izvedbi nečesa, kar terja velik napor. Tega užitka, te volje, se ne da skriti niti v najbolj mehaničnih kvantitativnih razlagah. Še več, vsako gibanje predstavlja tudi čustvo in izraz, ki je precej več kot »poteza iz geometrije, ki jo izpelje« (Kreft, 2012).
 
Vrhunski šport zagotovo sledi zahtevam estetike. Na tehnološki ravni se dramatičnost kot estetska poteza, za primer, pokaže pri nogometu. Razvoj nogometne žoge je s pomočjo nove tehnologije šel v to smer, da se izdeluje žoge z več plastmi in sintetičnimi materiali. Vse v smeri, da je žoga bolj hitra, nepredvidljiva in za vratarja neugodna. Tako postane igra bolj dinamična in gledljiva. S podobno težavo so se spoprijeli tenisači. Z novo tehnologijo in sintetičnimi vlakni ter večjim loparjem je igra postala prehitra. Preveč je bilo dobljenih setov na servisu in premalo same igre. Sam tenis pa je postal dolgočasen in negledljiv. Teniške avtoritete so morale prilagoditi žogico tako, da so jo naredile bolj počasno. Igra je ponovno postala bolj zanimiva z več izmenjavami. Podobno so morali omejiti težo kolesa v kolesarstvu, saj je z razvojem novih materialov postajalo kolo vse lažje. Uporaba tehnologije za analiziranje tekem nasprotnika je v športu postala nepogrešljiva. Danes predstavlja trenerju ključen pripomoček pri sestavi in optimizaciji treningov tako v ekipnih kot pri posameznih športih. Spet druge tehnološke inovacije so šle v smeri večje varnosti. Južnoafriško podjetje je razvilo električni transmitor, ki s šibkimi signali odganja morske pse. Tehnologija je uporabna za surferje in potapljače. Potapljači so posvojili še druge pametne naprave, s katerimi lahko nadzorujejo kisik. Tehnološke inovacije v športu niso več nič novega. Vse inovacije pa delajo šport napet in dramatičen; igro in igranje zanimivo in zabavno. (Cashmore, 2005).
 
V eseju ''Smrtni sovražniki športa'' Brecht poda ugovor modernemu športu: obstajata dve vrsti sovražnikov športa. Eni so tisti, ki bi radi šport spremenili v higienično gibanje za zdrav duh v zdravem telesu. Drugi so tisti, ki bi radi šport obložili s pravili in ga premerili po dolgem in počez, ter s pomočjo znanstvene težnje po racionalizaciji in natančnem merjenju vsega mogočega. Brecht je bil mnenja, da lahko šport seže čez meje vzpostavljenega družbenega reda. Šport ni vzvišena moralna sankcija niti kulturna dobrina, ki je namenjena kultiviranju vsakdanjega življenja, temveč dramska situacija, podvržena totalnemu tveganju (Kreft, 2013). Šport bi lahko označili tudi kot otroško igro za odrasle. Je oblika simbolne igre, ki zahteva igranje vlog, preizkušanje medsebojnih odnosov; sam potek igre pa odraža usodo igralcev, strategije, zaplete, junaštvo. Gre za obliko odtujitve (oz. potujitve), ki šele skozi situacijo proizvede avtentičnega subjekta. Prek nje lahko posameznik spozna svoje kreposti, kot so pogum, spretnost, samopreseganje, sodelovanje in druge. Zdravje mora ostati pomembna vrednota terapevtske in rehabilitacijske aktivnosti, hkrati pa pri športu ne gre pozabiti na njegovo osrednjo estetsko vrednost, ki je povezana z dramatičnostjo in doživljanjem (Kroflič, 2012).
 
Zato bomo za konec podali primer, ki ga Lev Kreft opiše v svojem članku ''Graciozno gibanje.'' To je dejavnost, ki je v našem preseku množic med igranjem, igro in športom označena s številko 7. Profesionalna športna predstava, ki je samo šport in ni ne igra, ne igranje. Ko je Beatrix Shuba začela s tekmovanji v umetnostnem drsanju na najvišji ravni, je bila najboljša v obveznem programu in v njem ostala nepremagljiva. V tistem času so sodniki in sodnice natančno premerjali izvedbo krivulj na ledu in jih tudi primerjali z vzorčnimi geometričnimi modeli. Precejšen del gibanja je bil definiran v skladu z geometrijskimi in fizikalnimi načeli gibanja. Torej, bil je velik poudarek v izvajanju šolskih likov. A Beatrix je vedno nazadovala v programu, ki je v ospredje postavljal umetniški vidik. Njene slabosti so bile vidne v skokih, v katerih ni bila tako dobra kot v likih. Predvsem pa je njeno gibanje delovalo trdo, brez gestikulacije. S pomočjo trenerjev, zdravnikov in vrhunskih krojačev, ki so poskrbeli za njeno brezhibno obleko, je le postala olimpijska prvakinja. Svetovna javnost in stroka sta ji medaljo privoščili, hkrati pa želeli, da se je umetnostno drsanje čim prej znebi in se začne razvijati v gracioznejši smeri. Čeprav je bila Beatrixe v celoti pri stvari in predana umetnostnemu drsanju, ni nikdar izgubila nadzora nad sabo in okoliščinami. Nikoli se ni odtujila in v celoti uživala v drsanju. Ko je pridrsala na led za prosti program, je imela poleg vseh krojaških dodatkov tudi ročno uro (Kreft, 2012).
 
== Zgodovina športa ==