Teofrast: Razlika med redakcijama

'''Teofrast''' ({{jezik-grc|Θεόφραστος}}: Theόphrastos), [[Antični Grki|starogrški]] [[filozof]] in utemeljitelj [[botanika|botanike]], * ok. [[371 pr. n. št.]], [[Eresos]], † ok. [[287 pr. n. št.]], [[Atene]].

 

 

 

Teofrast se je rodil okoli leta 371 pr. n. št na otoku Lezbos v mestu Erez v bogati obrtniški družini. Bil je grški filozof in eden najuniverzalnejših antičnih učenjakov. Njegovo pravo ime je bilo '''Tirtam''' (Τύρταμος), o tem zakaj je dobil vzdevek ''Teofrast'' pa je že v času antike krožilo več različnih anekdot. Najbolj znana je ta, da naj bi mu ime Teofrast (kar pomeni božanski govorec) podelil Aristotel, ki ga je kot govorca zelo cenil.

Teofrast se je predvsem zanimal za biologijo, natančneje rastline, in pa fiziko, etiko ter metafiziko. Zanimivo je, da gleda na prostor kot zgolj ureditev in položaj organov; čas kot nesrečo gibanja ter samo gibanje kot nujno posledico vseh dejavnosti. Meni, da je v etiki srečo treba šteti odvisno od zunanjih vplivov.

 

 

Teofrast je v svoji filozofiji predvsem sledil naukom Aristotela, hkrati pa jih je želel bolj natančno opredeliti in jih preoblikovati. Ker se je večina njegovih del izgubila, je težko določiti, kaj je dejansko dodal Aristotelovim delom in kje ga je nadgradil. Pri svoji filozofiji se je posvečal predvsem štirim disciplinam – logiki, fiziki, metafiziki ter etiki. Biograf antičnih filozofov [[Diogen Laertiju]] je ohranil več kot 227 naslovov njegovih del, ki zaobsegajo vsa področja takratnega znanja.

 

Teofrast se je v logiki gibal znotraj osnov Aristotelove [[Organon|silogistične logike]] ter hkrati kakor njegov učitelj upošteval prednosti govorništva (retorike). V svojem delu ''O elementih govora'' je razlagal o razmerju med glavnimi elementi govora in podrejenimi elementi, o izrazih iz [[metafora|metafor]] ter omenjal povezavo med čustvi in govorom. Pisal je o enotnosti sodbe, o različnih vrstah [[negacija|negacij]] ter o absolutni in pogojni nujnosti. V svojem nauku o silogizmih (načinih sklepanja) je predstavil dokaze za preoblikovanje pritrdilnih sodb.

 

Teofrast je svojo fiziko predstavil z dokazom, da celoten naravni obstoj potrebuje načela. S tem je predvsem mislil gibanje, ki ga je postavil za temelj vseh sprememb. Gibanje je videl kot dejavnost, ki sama po sebi nima nekega določenega cilja. Spoznal je, da nobena dejavnost ne poteka oz. ni izvedljiva brez gibanja. Na podlagi te ugotovitve je povezal vse dejavnosti duše do gibanja: želje in fizične potrebe po gibanju, presojanje in premišljevanje o duhovnem gibanju.

 

Teofrast je, kadar so njegova raziskovanja presegla meje njegovih izkušenj, raje razvijal težave, kot pa jih reševal. Tak njegov način dela je še posebno prikazan v njegovem delu ''Metafizika'', kjer ni sledil Aristotelovim poskusom, da bi skliceval končne rešitve in razvijal notranje povezave med poskusi in pojavi. Njegovi sodobniki so se pritoževali nad tem, da Teofrast ni izražal svoje doslednosti in spoštovanja do bogov.

 

 

 

''Značaji'' je zbirka 30 kratkih realističnih skic o različnih tipih običajnih posameznikov z nezaželenimi lastnostmi, ki jih je Teofrast opazoval na ulicah Aten v poznem 4. stoletju pr. n. št. Takšni značaji naj bi bili zlasti uporabljeni v antični komediji. Naj bi bila napisana še druga knjiga, ki naj bi vsebovala opise resnih in plemenitih značajev, a je bila izgubljena (to omenjata [[Diogen Laertij]] in Elisabetta Matelli). V izvirniku ima knjiga naslov ''Nravstveni značaji'' (Ἠθικοὶ χαρακτῆρες), a se zanjo uporablja skrajšano ime. Delo predstavlja prve poskuse sistematičnega opisovanja karakterjev. Knjigo nekateri obravnavajo kot samostojno delo Teofrasta, drugi pa menijo, da je bila večina skic njegovih, a so jih združili in uredili šele po njegovi smrti. Prva pobuda za nastanek tega dela je bila v Aristotelovi šoli ob predavanjih iz etike in pri retoriki. Knjigo si ljudje interpretirajo na različne načine - eni kot izvlečke obsežnejše znanstvene razprave, drugi kot literarno umetnino, tretji kot polemične spise, četrti pa v njih odkrivajo vzgojno-didaktične tendence. Večina novejših interpretov pa meni, da je Teofrast s tem delom želel predvsem utemeljiti karakterologijo kot samostojno znanstveno disciplino. Po njegovi smrti zanimanje za karakterološke študije pri peripetetikih ni zamrlo. Nastalo je na primer delo ''O krepostih in slabostih'', v katerem so bile nekatere definicije zelo podobne Teofrastovim. Med nasledniki Teofrasta v vodstvu peripatetikov sta se s karakterologijo ukvarjala Likon, ki je ustvaril opis pijanca in pa Ariston, ki je ustvaril daljše ali krajše ekscerpte z opisi nevljudnosti, naivnosti, šarlatanstva, važnosti, ironije, omalovaževanja.

Teofrast hudomušno in karikirano obravnava trideset tipov moralno neprivlačnih značajev ljudi značajev, kot so npr. nečimrnost, nergaštvo, hinavstvo, prilizljivost, nesramnost, prepirljivost, pohlep,... Gre za kratke in humoreskne orise značajev na posameznih primerih. Začetni definiciji nergaštva (- je neosnovano godrnjanje nad vsem, kar kdo dobi), sledijo posamezni primeri izjav nergačev. Primera: »''Na Zeusa se jezi (nergač), ne zato, ker dežuje, ampak ker dežuje prepozno.''« in »''Dobil je pravdo, morda celo z vsemi glasovi – pa še očita odvetniku, da je izpustil celo vrsto zanj ugodnih pravnih razlogov.''«.

 

 

''Opisi rastlin'' (Historia Plantarum) spada med eno izmed najpomembnejših knjig naravoslovja v času antike, ki je pustila vpliv tudi na kasnejšo renesanso. Čeprav je že Aristotel pokazal zanimanje za rastline, ga je Teofrast v tej disciplini daleč presegel, saj je pokazal veliko večje zanimanje za podrobnosti in tako postal utemeljitelj botanike kot znanosti. Aristotel je rastline motril z vidika svoje psihologije (rastlinska duša), medtem ko je Teofrast zbral in uredil podatke takratnih strokovnjakov: kmetovalcev, stavbarjev, mizarjev, zdravnikov, zeliščarjev, čebelarjev, itd.. Napisana je bila nekje v letih 350 – 287 pr. n. št. Zapisana je bila v 10 zvezkih, a se en ni ohranil. Kljub temu je dolžina knjige več kot 100.000 besed. Teofrast se v knjigi ukvarja s strukturo, razmnoževanjem in rastjo rastlin. Kot prvi v zgodovini botanike je opisal uporabo določenih rastlin in jih poskušal biološko razvrstiti, glede na osnove razmnoževanja.

''Historia Plantarum'' je bila prvič prevedena v latinščino leta 1483, ko jo je prevedel bizantinski renesančni humanist [[Teodor Gaza]]. Johannes Bodaeus je leta 1644 v Amsterdamu objavil citirano izdajo, kateri je dodal komentarje in ilustracije. Sir Arthur Hort pa je leta 1916 objavil prvi angleški prevod te knjige.

 

 

 

 

* "Čas je najdragocenejša stvar, s katero lahko človek razpolaga."

* "Laskanje je ne opredeljivo obnašanje, pri katerem pa imajo polaskani premoč."

 

 

[[Kategorija:Starogrški filozofi]]

[[Kategorija:Grki v 4. stoletju pr. n. št.]]

[[Kategorija:Grki v 3. stoletju pr. n. št.]]