Rozeta (arhitektura): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Vrstica 38:
V Italiji je bila uporaba krožnih motivov v različnih materialih značilnost cerkvene fasade, ki se pojavlja na zgodnje krščanske dobe, romanike, gotike, renesanse in baroka. Znani primer so tisti veliki krogi iz večbarvnega marmorja, ki dopolnjujejo osrednje krožno okno na [[Leon Battista Alberti|Albertijevi]] zgodnje renesančni fasadi v ''Santa Maria Novella'' v Firencah. <ref>Joseph Rykwert, ''Leonis Baptiste Alberti, Architectural Design'', Vol 49 No 5–6, Holland St, London</ref> Oculi so običajno uporabljali kot zgornjo svetlobo v osmerokotnih krstilnicah kot je tista v Cremoni.
 
Romanske fasade z oculijem imajo San Miniato al Monte, Firence iz 11. stoletja, San Michele v [[Pavia|Pavii]] iz okoli leta 1117 in stolnica Pistoia iz leta 1150. Ko so se okna povečala v kasnejšem obdobju romanike, so kolesna okna postala standardna lastnost, s številnimi izvrstnimi primeri v [[Verona#bazilika San Zeno, MaggioreVerona|baziliki San Zeno Maggiore]] v [[Verona|Veroni]] in stolnici v [[Monza|Monzi]].
 
Na romansko pročelje stolnice v [[Spoleto|Spoletu]] je množica vgrajenih okroglih oken s [[krogovičje]]m, ki obdajajo osrednjo rozeto, ki sedi v kvadratu pod velikim mozaikom iz leta 1207.