|
=== 20. stoletje ===
Od leta 1919, ko je bila ustanovljena [[Univerza v Ljubljani]], je ljubljanski škof hkrati bil tudi [[veliki kancler]] [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološke fakultete]]. Prvi kancler je tako postal [[Anton Bonaventura Jeglič]]. Njegov naslednik [[Gregorij Rožman]] je škofijo vodil v času Kraljevine Jugoslavije. Leta7. aprila 1941, takojen obdan začetkupo drugenapadu svetovneNemčije na vojneJugoslavijo, je določil vrsto generalnih vikarjev, ki bi vodili škofijo v primeru, ''če se njemu kaj pripeti, ko v moderni vojski nihče ne ve, kaj lahko od koderkoli in zlasti iz zraka prileti''. NekateriPrvi kandidatina soseznamu seje sicerbil odpovedali[[Ignacij tejNadrah]], službiza zaradinjim starostipa ali[[Tomaž bolezni.Klinar]], Zadnji[[Gregor naŽerjav seznamu(duhovnik)|Gregor jeŽerjav]], bil[[Alojzij Zupan]] in kot zadnji, najmlajši kanonik imenovan [[Anton Vovk]].<ref>Ivo VŽajdela, času''Bil okupacijeje jihvzornik jeduhovnikom'', nekajv: pomrlo''Družina'', nekajletnik pa67, jihštevilka je48, ob2. koncudecember 2018, vojskestran pobegnilo14.</ref> 5. maja 1945, na dan svojega bega v tujino, je škof še zadnjič sklical konzistorij in potrdil vrstni red vikarjev iz leta 1941. Na mesto umrlihŽerjava in Zupana, ki sta med tem umrla, je dodatno imenoval dekana [[Franc Kimovec|Franca Kimovca]]. Prvi generalni vikar je po njegovem odhodu postal [[Ignacij Nadrah]], vendar je bil že 14. junija 1945 aretiran. Krmilo škofije bi moral za njim prevzeti Kimovec, ki pa je zaradi bolezni podal izjavo, da za to mesto ni primeren. Tako je 15. junija na seji kapitlja postal generalni vikar Anton Vovk.<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, strani 59, 362, 471.</ref><ref>[http://www.zaveza.si/skof-gregorij-rozman/ Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman], Zaveza.si, pridobljeno 11. februar 2019.</ref> Gregorij Rožman je še naprej ''de iure'' ostal rezidencialni škof, saj je Sveti sedež zavrnil možnost imenovanja novega škofa. Leta 1946, ko je bila škofija brez škofa, je na Vovkovo povabilo prišel v pomoč zagrebški pomožni škof [[Josip Lach]], ki je v stolnici opravil velikonočne obrede ter birmoval po župnijah.<ref>''V spomin in opomin'', stran 65.</ref> [[Papež Pij XII.]] je nato 15. septembra tega leta Vovka imenoval za pomožnega škofa, čemur je 1. decembra sledilo tudi njegovo škofovsko posvečenje.
V naslednjih letih je Vovk poleg rednega dela na škofiji reševal tudi birokratske zadeve s Cerkvi nenaklonjeno oblastjo v Ljubljani – od dovoljenj za poučevanje verouka, tiskanje glasil, prošenj za izpustitev zaprtih duhovnikov, prošenj za obnavljanje cerkva in župnišč, prijavljanje shodov in birm. Poleg tega je [[Uprava državne varnosti]] večkrat preiskovala škofijska poslopja in odnašala dokumente škofijskega arhiva. Tudi Vovka samega so redno pod pritiski zasliševali. To stanje se je zaostrovalo vse do 20. januarja 1952, ko so Vovka na Železniški postaji Novo mesto polili z bencinom in [[Zažig Antona Vovka|zažgali]]. Po zgražanju v svetovnih medijih se je stanje v naslednjih letih nekoliko umirilo. Po smrti škofa Rožmana (16. novembra 1959) je bil Vovk uradno imenovan za škofa ordinarija.
|
