Primož Simoniti: Razlika med redakcijama

Simoniti je 1959 diplomiral in 1978 doktoriral ter deloval (od 1967 predaval, od 1987) kot redni profesor za latinski jezik in književnost na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]] ter predsednik [[Slovenska matica|Slovenske matice]] (1988-94). V [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodni in univerzitetni knjižnici]] je odkril preko štirideset do tedaj neznanih [[inkunabula|inkunabul]]. sestavil je bibliografijo filozofskih rokopisov v NUK in bibliografijo slovenskih latiničnih tiskov do leta 1848. Zlasti je pomembna njegova kritična izdaja spisa humanista B. A. de Usingena (edini znani rokopis je Simoniti odkril v NUK; nad 700 strani obsegajoče delo je veljalo za izgubljeno), v katerem je ta polemiziral z Melanchthonom. Opravil je pionirske raziskave o humanizmu (''Humanizem na Slovenskem'', 1979; ''Med humanisti in starimi knjigami'', 2007). Prevedel je večjo število antičnih, srednjeveških in novoveških knjižnih in filozofskih del, tudi [[Petronij]]ev ''Satirikon'', [[Heliodor|Heliodorove]] ''Etiopske zgodbe'', [[Apulej]]eve ''Metamorfoze'', Avguštin, Erazem Rotterdamski, [[René Descartes|Descartesove]] ''Meditacije'' in [[Baruch Spinoza|Spinozovo]] ''Etiko''.<ref>{{navedi splet |url=https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/umrl-je-klasicni-filolog-primoz-simoniti/461015 |title=Umrl je klasični filolog Primož Simoniti |accessdate=18. julija 2018 |date=18. julij 2018 |work=[[MMC-RTV SLO]] }}</ref> Med prevodi je tudi srednjeveška lirika (''Carmina burana'', 1976, 2008-2.izd.; ''Srednejveški cvetnik'', 2000), pesmi za objavo J. Gallusa, [[Paolo Santonino]] itd. Prevajal je tudi filozofe iz nemščine (Hegel, Marx). Raziskal je ozadje prve slovenske akademije (''Akademske čebele ljubljanskih operozov'', 1988).

 

 

==Sklici ==