Japonščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 102:
==== Zapisovanje in pregibanje besed iz japonskega jezika====
Trenutno veljavi Slovenski pravopis določa način zapisovanja japonskih besed v slovenskih besedilih, vendar pri tem ni opisan japonski jezik in zapis pisave, manjkajo
Japonci imajo več načinov prečrkovanja v [[latinica|latinico]].
Uradni japonski sistem prečrkovanja je '''Kunrei''', ki "č" ne zapisuje kot "ch," marveč kot "t." Podobno je tudi z drugimi glasovi, "ts" (c) je "t," "j" (dž) je "z," "sh" (š) je "s," "y" (j) je "y," "f" (f) pa "h." V uporabi je od 29. decembra 1954, leta 1989 ga je odobrila tudi mednarodna organizacija pod številko ISO 3602 in ga poučujejo v japonskih osnovnih šolah. Kljub temu nekateri japonske vladne agencije in ministrstva uporabljajo ali v določenih primerih priporočajo hepburnovega sistema.
Najrazširjenejši in enostavnejši za branje je [[Hepburnovo prečrkovanje|'''Hepburnov sistem''']], ki je podoben našemu, le da se "j" prebere kot "dž," "y" pa kot "j." Tako bi jikan (čas) izgovorili kot "džikan," yon (štiri) pa kot "jon." Ker nimajo črke "š," namesto nje uporabljajo "sh," za "č" "ch," za "c" pa "ts." Tako izgovarjamo "shizuka" (tiho) kot "šizuka," "chiisai" (majhno) kot "čiisai," tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači." Hepburn je enostavnejši za branje in zato tudi bolj razširjen. Danes se uporablja predvsem za osebna imena v uradnih dokumentih, za krajevna imena na označevalnih tablah, na prometnih usmerjevalnih tablah, na železnici, letališčih ipd.
▲==== Zapis japonskega jezika v slovenskih besedilih==
Slovenjenje japonščine ni dosledno in je razdeljeno na tri ravni, glede na rabo.
Prva raven je zapis japonskega jezika v zlogovnih pisavah [[katakana]] in [[hiragana]], v kitajskih pismenkah in latinici. Uporablja se v učbenikih japonskega jezika, v strokovnih in znanstvenih besedilih.
Druga raven je standardni latinični zapis japonskega jezika po [[Hepburnovo prečrkovanje|'''Hepburnovem sistemu''']] in uradnem sistemu '''kunrei''', ki se uporabljata za zapis osebnih in krajevnih imen v vseh besedilnih zvrsteh. Izjema so že uveljavljene poslovenjene oblike:
''Tokio, Kjoto, Osaka, Jokohama, Hirošima, Saporo, Hokaido, Honšu, Kjušu, gora Fudži''... Druga raven se nadaljnje uporablja za citatni zapis naslovov umetniških in drugih del, strokovnih izrazov, v znanstvenih besedilih (v teh primerih jih zapišemo ležeče ali med narekovaji). Priporoča se, da se pri prevajanju uradnih listin upošteva že izbrano latinizirano obliko osebnega imena in naslova v izvirniku listine in se tako izogne neskladju med izvirno in prevedeno listino.
Tretja raven je prečrkovanje drugih latiničnih zapisov japonskega jezika, napisanih v drugih jezikih, v slovenščino. Največkrat gre za zapis besed japonskega izvora, predvsem stvarnih imen v nestrokovnih, poljudih in literarnih besedilih. V takšnih primerih je zaželjeno, da se še nepoznanim pojmom v opombi pripiše še standardni latinični zapis. Pogosto se japonske besede v slovenščini preoblikujejo po svoje in zato vanje ni več smiselno in ni treba posegati, npr. šitake in ne šiitake. Prečrkovanje osebnih imen v slovenščino je dopuščeno pri zapisih imen oseb v literarnih besedilih, zlasti v otroških in domišljijskih pripovedih, kjer se namesto prečrkovanja uporabi kar ustrezen prevod (npr. Yukiko - Snežna).
▲ Pri zapisovanju lastnih imen v leposlovju, tiskanih medijih ipd, se "sh" po navadi prečrkuje v "š," "y" v "j," "ch" v "č" itd.
== Glej tudi ==
| |||