Katarina Velika: Razlika med redakcijama

Štiri leta kasneje, leta 1766, se je ona trudila prikazati in predstaviti v neki zakonodajni obliki temeljne principe in bistvene ideje razsvetljenstva, ki jih je ona sama asimilirala iz francoskih filozofov. V Moskvi je sklicala veliko komisijo – veliko skoraj kakor posvetovalni parlament -, ki je štela 652 članov, ki so pripadali vsem družbenim slojem ( uradniki, plemstvo, buržoazija, kmetje) in ki so prihajali iz različnih držav. Komisija je morala vsekakor imeti pred sabo potrebe in želje ruskega imperija ter misel kako jih zadostiti in ustreči tem željam. Carica je v ta namen sama pripravila Navodila za vodenje zborovanja, s tem da je “oropala” ( kakor je ona sama priznala) filozofe iz zahodne Evrope, predvsem Montesquieuja in Cezarja Beccaria. Po dvestotih zasedanjih,je bila Komisija razpuščena, ne da bi prišla do nekega pravega zaključka.

Vsekakor, nekateri drugi poznejši kodeksi, so vodili k neki modernizaciji, ki je bila implicitno že prisotna v Katerininem začetnem nakazu iz leta 1766. Leta 1777 je opisala Voltairu njene pravne inovacije, s tem da je izjavila, da čeprav država napreduje počasi, vsekakor napreduje.

Katerina ni bila samo preprosta obiskovalka opere, ampak se je zanimala tudi za gledališče. Njene prve gledališke igre iz leta 1772 prikazujejo in opisujejo na veder in vesel način takratno vzdušje v Rusiji. Druge igre pa, napisane med letoma 1785 in 1788 so bolj lahkotnega in priložnostnega značaja; napisane so po francoskem zgledu in navdihujejo se po Shakespearju.

Po izidu leta 1790 dela Aleksandra Radishcheva z naslovom Potovanje iz Sv. Peterburga v Moskvo, ki je oznanjalo upore kmetov in sužnjev zaradi njihovega bednega in žalostnega položaja, s katerimi so ravnali kot z nekakšnim orodjem– to pa je bilo v nasprotju s stvarnostjo, ki je bila prikazana kraljici iz naselij Potemkin – ga je Katarina poslala v izgnanstvo v Sibirijo.