Južna Koroška (Avstrija): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
'''Južna Koroška''' (Avstrija), ustaljen geografski in kulturno-zgodovinski pojem, ki zajame južne, nekoč (v 19. stoletju) povsem slovenske subregije ali pa ki so še danes slovenske oz. dvojezične. Pojem uporabljajo zlasti [[Koroški Slovenci]], medtem ko v [[Slovenija|Sloveniji]] uporabljajo pogosto kot sinonim pojem [[Koroška (zvezna dežela)|Avstrijska Koroška]], ki pa v principu zajame celotno sedanjo [[Avstrija|avstrijsko]] [[Avstrijske zvezne dežele|zvezno deželo]]. Za razločitev se v stroki za del Južne Koroške, kjer imajo Slovenci priznane manjšinske pravice, rabi izraz dvojezična Koroška, pogovorno pa tudi slovenska Koroška, kar pa je zaradi morebitne zamenjave z deli Koroške v Sloveniji manj primerno.
Danes v principu enačimo pojem Južna Koroška s področjem uredbe o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945.<ref>Theodor Domej: Das Schulwesen für die Bevölkerung Südkärntens. V: Andreas Moritsch (Hg.): Die Kärntner Slowenen 1900 – 2000 (Unbegrenzte Geschichte – Zgodovina brez meja, 7. Bd.). Klagenfurt/Celovec [e. a.] 2000, 29–66; Theodor Domej: Sprachpolitik und Schule in Kärnten 1774-1848. V: Harald Krahwinkler (Hg.): Staat – Land – Nation – Region. Gesellschaftliches Bewusstsein in den österreichischen Ländern Kärnten, Krain, Steiermark und Küstenland 1740 bis 1918 (=Unbegrenzte Geschichte – Zgodovina brez meja, 9. Bd.). Klagenfurt/Celovec [e. a.] 2002, 103-165.</ref> Deloma pojem enačimo s področjem utrakvističnega šolstva 19. stoletja <ref>Rudi Vouk ˙(starejši): Popis koroških utrakvističnih šol do leta 1918. Bestandsaufnahme der Kärntner utraquistischen Schulen bis 1918 (=Disertacije in razprave 6). Klagenfurt/Celovec 1980</ref> oz. s conama A in B [[Koroški plebiscit|koroškega plebiscit]]a leta 1920 plus Spodnja
== Zgodovinske
[[File:Kaerntner Slowenen Pfarren.jpg|thumb|Župnije / fare na Južnem koroškem]]
Do sredine 19. stoletja je bila jezikovna meja dokaj ustaljena in je ločila dve jezikovni pokrajini: eno južno oz. jugovzhodno, in severno. Tako splošno mnenje. Južni del je tudi v koletkvni zavesti veljal za slovenskega. Če podrobneje gledamo, vidimo, da je že kasnejši lavantinski [[škof]] [[Anton Martin Slomšek]] opazil tendence spremembe jezika zlasti na severnih predelih in je zato na binkoštni ponedeljek 1838 ob obisku pri kolegu in prijatelju, [[duhovnik]]u [[Urban Jarnik|Urbanu Jarniku]] v [[Možberk]]u oz. v [[Blatograd]]u pozval rojake, naj spoštujejo materinski jezik.<ref>Anton Marin Slomšek: Dolžnost svoj jezik spoštovati, binkoštni ponedeljek 1838 v Možberku/Blatogradu. V: Drobtinice l. 1849, glej: http://nl.ijs.si/e-zrc/slomsek/html/slomsek-sl3.html</ref> Možberk pa je bilo največje še slovensko naselje na področju severno od [[Vrbsko jezero|Vrbskega jezera]] v osrčju [[Trško-Možberško gričevje|Trško-Možberškega gričevja]]. Tam so župnije v tem času še bile uradno slovenske, nekatere že dvojezične. Germanizacijski pritisk na to podrčje je prišel geografsko s severa kot trajni proces ter z juga z razvijajočem se turizmom. Vendar so nekateri kraji kot [[Kostanje]] v [[Osojske Ture|Osojskih Turah]] nad [[Vrbsko jezero|Vrbskim jezerom]] dolgo ostala nedotaknjeni, saj so le-te imele svoje kulturno-prosvetno društvo od leta 1903 naprej. Tudi [[Čajnče]] in [[Golovica (Celovec)|Golovica]] nad Celovcem ali [[Kriva Vrba]] so dolgo veljale za dvojezične fare.
| |||