Dragan Mihailović: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp |
pravopis |
||
Vrstica 12:
Šolal se je v [[Birmingham]]u, Anglija, Ljubljani, Slovenija (O.Š. Vič in Osnovna šola Majde Vrhovnik), Washingtonu, ZDA (McCormick elementary) in v [[Oxford]]u, Anglija (Magdalen College School), kjer je maturiral l. 1975. Leta 1975-76 je kot mladi tehnik delal na Oddelku za atmosfersko fiziko (''Department of Atmospheric Physics'') na [[Univerza v Oxfordu|Univerzi v Oxfordu]] na projektu SAMS satelita Nimbus G (Nimbus 6). Diplomiral je iz fizike na Univerzi v Oxfordu, Anglija (1979) kot član Kolidža Balliol. [[doktorat|Doktoriral]] je leta 1983 na Univerzi v Oxfordu na področju laserske spektroskopije elektronskih faznih prehodov. Kot Flubrightov štipendist se je 1989-90 podoktorsko usposabljal na [[Univerza Kalifornije, Santa Barbara|Univerzi Kalifornije v Santa Barbari]], ZDA, pri nobelovcu [[Alan J. Heeger|Alanu J. Heegerju]], kjer je večkrat kasneje gostoval in z njim sodeloval na področju fizike polaronov. Leta 1995 je bil gostujoči profesor v Laboratoriju Clarendon, Oddelka za fiziko Univerze v Oxfordu.
Poglavitno področje raziskav, na katerem dela, je fizika faznih prehodov, predvsem v superprevodnikih in drugih elektronsko urejenih sistemov s pomočjo sunkovne laserske spektroskopije. S sodelavci je prvi s časovno ločljivo spektroskopijo raziskal sisteme z valovi gostote naboja, v Jahn-Tellerjevih faznih prehodih in v fulerenih. Prvi je pokazal femtosekundni kvantni simulator na osnovi kolektivnih vzbuditev elektronskih kristalov in prikazal delovanje Groverjevjega algoritma. Z doc. dr. Tomažem Mertljem je prvi objavil časovno razločne meritve na pniktidnih superprevodnikih. S sodelavci je leta 2014 odkril skrito topološko kvantno stanje v elektronskem kristalu pod neravnovesnimi pogoji. V isti snovi je kmalu po tem objavil tudi rekordno hiter spominski element.
Na področju VTS je z nobelovcem [[K. Alex Müller|K. A. Müllerjem]] objavil večje število člankov med letoma 1994 in 2002. Z Viktorjem Kabanovom je objavil temeljno teorijo visokotemperaturne superprevodnosti, ki je v uvodnem članku nobelovcev J. R. Schriefferja (urednika) in K. A. Müllerja (avtorja) navedena kot ključna.<ref>{{sktxt|Schrieffer|2007}}.</ref>
Vrstica 25:
Na [[Institut "Jožef Stefan"|Institutu »Jožef Stefan«]] je postavil nove laboratorije za kratkočasovno spektroskopijo, nanoelektroniko in časovno ločljivo večtipalno mikroskopijo (multiprobe low-temperature ultrafast STM).
Od leta 1985 je zaposlen na Institutu »Jožef Stefan«, na položaju znanstveni svetnik. Leta 2002 je ustanovil Odsek za kompleksne snovi, ki ga vodi v četrtem mandatu. Je direktor CO Nanocentra; Centra odličnosti za nanoznanosti in nanotehnologije, ki ga je ustanovil leta 2004. Od leta 2010 je predsednik znanstvenega sveta
Do leta 2016 je objavil skupaj več kot 280 objav v SCI-indeksiranih revijah, od tega skupaj 10 v revijah ''[[Science]]'' (4) in ''[[Nature]]'' (6).
| |||