Benediktinski samostan Rožac: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JozefD (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 23:
Samostan Rožac je verjetno ustanovil patriarh Sighard Pilštajnski (1068–1077)
[[Slika:Rosazzo - Affresco.jpg|thumb|left|Freska v samostanski cerkvi apostola Sv. Petra ]]
v času svojega stolovanja, morda na mestu, kjer je svoje bivališče ustanovil puščavnik v začetku 9. stoletja. Avguštinski red je odpravil v korist benediktinskega, pri čemer so prvi menihi prispeli iz koroškega samostana [[Milštatski samostan|Milštat]] (1091). Kmalu zatem je oglejski patriarh [[Ulrik I. Eppenštajnski]] okoli leta 1100 samostan povzdignil v opatijo. Najverjetneje je, da so bili Eppenštajnski, koroški vladarji in zavezniki cesarja ter njihovi nasledniki [[Spanheimi]] najbolj zaslužni pri pri ustvarjanju in utrjevanju opatije, ki se je močno povečala s posestmi in s slavo. Opatija je kmalu dosegla vodilno vlogo, obdarjena s številnimi posesti in obrambno okrepljena. V 13. stoletju je opatija dosegla svoj največji sijaj, bila razglašena za neodvisno in pod neposredno zaščito Svetega sedeža z diplomo papeža Inocenta IV.. Leta 1323 je celotna opatijski gradbeni kompleks prizadel zelo velik požar, v katerem so bili uničeni vsi dokumenti. Leto 1391 je prineslo novost za opatijo Rožac: prvič je papež Bonifacij IX. opatijo podelil ravenskemu kardinalu Pileu di Prati. Prenos oblasti je bil uradno potrjen šele leta 1423 in prinesel duhovni propad samostana. Namesto opatov so opatiji vladali preko upravnikov, ki jih je vodilo pridobivanje opatijskih dohodkov. Posledično so benediktinski menihi odhajali in opatija je čedalje bolj propadala. Kasneje je bil samostan med boji med Oglejem in Čedadom, med Benetkami in Habsburžani preoblikovan v obrambno trdnjavo. Benediktinski menihi so po več kot tristo letih zapustili opatijo, ki so jo vodili od leta 1423 do leta 1751 (leto ukinitve oglejskega patriarhata), s poveljujočimi opati, katerih grbi so še vedno vidni v oknih samostana. V tem obdobju so se po letu 1522 v opatiji naselili dominikanci in tam ostali 248 let.
 
Leta 1509 so bile zgradbe opatije močno prizadete v bojih, ki jih je vodil Habsburški vojvoda Brunswicka, in zapuščene v nezavidljivem stanju, kot to opisuje sonet Francesca Bernija iz leta 1528. Potem je dal opat Giovanni Matteo Giberti opatijo temeljito obnoviti v tretjem desetletju šestnajstega stoletja. Dela je vodil čedadski arhitekt Vincislao Bojani. Nadaljnja adaptacije so potekale leta 1823, ki jih je naročil videmski škof Emanuele Lodi, ki so med drugim privedle do odstranitve stolpov. Videmski škof je opatijo spremenil v poletno rezidenco videmskih škofov. Videmski škofi so si dodali tudi naziv “Markizi Rožacki”, kar jim je priznal italijanski kralj leta 1927. Utrjeni kompleks še vedno ohranja arhitektonsko eminentnost stavb, kot je cerkev Svetega Petra, s freskami Francesca Torbida, učenca Giorgionea, in čudovitega samostana iz 16. stoletja. Opatijo je močno prizadel tudi potres leta 1976, nakar se je za videmski nadškof mons. Alfredo Battisti posebej zavzel za obnovo stavbnega kompleksa, in s tem za ponovno rojstvo Rožaca.
 
Leta 1509 so bile zgradbe opatije močno prizadete v bojih, ki jih je vodil Habsburški vojvoda Brunswicka, in zapuščene v nezavidljivem stanju, kot to opisuje sonet Francesca Bernija iz leta 1528. Potem je dal opat Giovanni Matteo Giberti opatijo temeljito obnoviti v tretjem desetletju šestnajstega stoletja. Dela je vodil čedadski arhitekt Vincislao Bojani. Nadaljnja adaptacije so potekale leta 1823, ki jih je naročil videmski škof Emanuele Lodi, ki so med drugim privedle do odstranitve stolpov. Videmski škof je opatijo spremenil v poletno rezidenco videmskih škofov. Videmski škofi so si dodali tudi naziv “Markizi Rožacki”, kar jim je priznal italijanski kralj leta 1927. Utrjeni kompleks še vedno ohranja arhitektonsko eminentnost stavb, kot je cerkev Svetega Petra, s freskami Francesca Torbida, učenca Giorgionea, in čudovitega samostana iz 16. stoletja. Opatijo je močno prizadel tudi potres leta 1976, nakar se je za videmski nadškof mons. Alfredo Battisti posebej zavzel za obnovo stavbnega kompleksa, in s tem za ponovno rojstvo Rožaca.
 
Sedaj „samostan vrtnic“ deluje pod okriljem Fondacije Rožac kot kulturno središče, humanistično in družbeno stičišče, kjer se organizirajo konference, seminarji, razstave in razprave. Fondacija deluje pod neposrednim nadzorom Videmskega nadškofa.
 
 
 
 
 
 
== Viri ==