Otokarji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Pandrej (pogovor | prispevki)
dodal rodbinsko drevo
Pandrej (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 10:
[[Karantanska krajina]] je sprva kot Murska mejna grofija<ref>ki je spadala pod [[Vojvodina Koroška|vojvodino Koroško]]</ref> obsegala relativno majhen pas ozemlja ob srednji Muri, od [[Bruck an der Mur|Brucka]] na severu do [[Lipnica, Avstrija|Lipnice]] na jugu. Med leti 970 in 1035 so se tam uveljavili [[Eppensteinci]], ki so imeli ob zgornji Muri tri svoje grofije, [[Judenburg|Judenburško]], [[Leoben]]sko in Muriško. [[Adalbero, Koroški vojvoda|Adalbero II. Eppensteinski]] je kot mejni grof Murske marke leta 1012 postal še koroški vojvoda. Krajina je tedaj dobila ime Karantanska mejna grofija (krajina) (''marchia Carintina'', ''marcha Karentana''). Ko pa je nemški kralj postal [[Salijci|Salijec]] [[Konrad II. Nemški|Konrad II.]], je leta 1035 Adalberu odvzel vojvodsko in tudi krajiško oblast. Novi mejni grof Karantanske krajine je postal Aribonec<ref>Aribonci so potomci Ariba I, od 871 grofa v Traungauu in mejnega grofa bavarske Vzhodne marke; bil je eden od redkih, ki so preživeli poraz bavarske vojske proti [[Ogri|Ogrom]] pri [[Bratislava|Bratislavi]] leta 907; umrl je po letu 909; eden od njegovih naslednikov, morda sin ali zet Otokar, je bil leta 904 grof v severnem delu [[Karantanija|Karantanije]] ob Muri in Aniži ter kraljevi odposlanec (''missus regius'') v Traungauu, kjer je domnevno zoper pretečo ogrsko nevarnost zgradil grad Styra (v današnjem Steyrju).</ref> Arnold II. (†1055) iz Wels-Lambacha v Traungauu.<ref name=«S102«>Štih, str.102</ref>
 
Arnoldov sin Gotfried (†1050) je leta 1042 pri [[Pitten|Pittnu]] zaustavil prodor Ogrov in cesar [[Henrik III. Nemški|Henrik III.]] mu je dal za nagrado v last grofijo Pitten, ležečo med [[Prelaz Semmering|Semmeringom]] in reko Piesting. Vendar je že okrog leta 1050 družina Wels-Lambach na svojem gradu doživela pokol, v katerem so izgubili življeni skoraj vsi družinski člani. Arnold je družinski grad podaril cerkvi (samostan Lambach). Novi mejni grof Karantanske krajine je postal njegov sorodnik, prvi iz rodbine štajerskih Otokarjev, Otokar I.<ref name=«Z79«> Zöllner, str.79</ref>
 
==Mejni grofje Koroške krajine==
Vrstica 16:
Otokar I. (†1075), novi mejni grof v Karantanski krajini, je prevzel tudi grofijo Wels-Lambachov v dolini Aniže z gradom Styraburg nad sotočjem Steyra in Aniže, ne pa tudi grofije Pitten, ki je pripadla grofu Ekbertu iz Formbacha, zetu Gotfrida iz Wels-Lambacha<ref name=«Z79«/><ref name=«S102«/> V Styraburgu so si novi mejni grofje ustvarili novo rodbinsko središče in se po njem začeli imenovati Štajerski mejni grofje (''marchiones Stirenses'' ali ''marchiones de Styra''). Iz Steyrja so upravljali Koroško krajino ob srednji Muri, ki pa so jo od njihovih posesti ob Aniži in Traunu ločevale omenjene tri eppensteinske grofije. Prvi korak k premostitvi te ovire je naredil Otokar I. tako, da se je poročil z Willibirgo Eppensteinsko, hčerko odstavljenega [[Adalbero, Koroški vojvoda|Adalbera II.]], katere rodbina pa je imela še vedno veliko lastnih posesti. Ker je Traungau spadal pod oblast bavarskega vojvode, se je tudi njihova mejna grofija na srednji Muri začeli prištevati k vojvodini Bavarski.
 
Otokarjeva sinova Adalbero in Otokar II. sta bila v tedaj razvnetem [[Investiturni boj|investiturnem sporu]] med papežem in cesarjem na nasprotnih straneh: starejši [[Adalbero Štajerski|Adalbero]], ki je nasledil očeta, je bil, tako kot oče, na strani cesarja [[Henrik IV. Nemški|Henrika IV.]], mlajši Otokar pa je bil pristaš papeža [[Papež Gregor VII.|Gregorja VII.]] Papež je Adalbera izobčil, zato se je ta leta 1082 odrekel položaju v korist brata, kmalu po tem pa je bil umorjen. [[Otokar II. Štajerski|Otokar II.]] (†1122) je zavladal mejni grofiji. Svoji hčerki je premišljeno poročil,: Willibirgo s formbaškim grofom Ekbertom III. in Kunigundo z [[Bernard Mariborski|Bernardom Mariborskim]] iz rodbine koroških [[Spanheimi|Spanheimov]], ustanoviteljem [[Vetrinj]]skega samostana. Leta 1122 je brez moškega naslednika umrl zadnji Eppensteinec, OtonovOtokarjev bratranec Henrik III., in Otokarji so podedovali eppensteinske posesti ob zgornji Muri ter posesti v [[Breže, Avstrija|Brežah]] na Koroškem in v Furlaniji. Še istega leta je umrl tudi Otokar II.
 
Otokarjev sin in naslednik Leopold Močni (vladal 1122-29) je nenadoma postal najmočnejši gospod v mejni grofiji, ki je postala center njegove oblasti. Novi položaj mu je omogočal, da je začel pritiskati na svobodno plemstvo v krajini in si ga podrejati kot [[ministerial]]e. Na vzhodni meji marke je dal zgraditi trg [[Hartberg]] in tam postaviti prvo družinsko [[Kraljeva pfalca|pfalco]] v krajini. (V dolini Aniže je imel pfalco v [[Pürgg-Trautenfels|Pürggu]]). Podpiral je [[Salzburg|salzburškega]] nadškofa v boju s cesarjem [[Henrik V. Nemški|Henrikom V.]] Spodbudil je ustanovitev [[Cistercijani|cistercijanskega]] samostan Rein blizu [[Gradec|Gradca]] in bil soustanovitelj [[Benediktinci|benediktinskega]] samostana Gleink v [[Steyr]]ju. Poročil se je s hčerko [[Henrik IX. Bavarski|Henrika Črnega]], Zofijo<ref>teto kasnejšega cesarja Friderika Barbarosse</ref>. Ob njegovi smrti je bil sin OtonOtokar star štiri leta. Do sinove polnoletnosti je grofijo upravljala mati ob pomoči sinovega strica [[Bernard Mariborski|Bernharda]] iz rodbine Spanheimov.
 
==Nova dedovanja, utemeljitev štajerske kneževine==
 
Širjenje rodbinskih posesti se je nadaljevalo v času vladanja Otokarja III. (1129-64). Leta 1136 je izumrl sorodni rod potomcev grofa Ozija in Otokar III. je podedoval fogtijske pravice<ref name="FOGT">upravljanje, odvetništvo</ref> nad [[Benediktinski samostan Osoje|osojskim samostanom]] (s posestvi na slovenskih tleh) in tedanje gospostvo Humberk<ref>danes v občini [[Kotmara vas]]</ref>, razširila pa so se tudi njegova posestva v Furlaniji. Leta 1147 je v [[Mala Azija|Mali Aziji]], na [[Druga križarska vojna|drugem križarskem pohodu]] umrl OtonovOtokarjev stric [[Bernard Mariborski|Bernard]], ki je imel v slovenskem Podravju veliko posest. Njegova dediščina je Otokarjem na slovenskih tleh prinesla pomembne ministerialne plemiške družine in gospostva, med njimi [[Radgona|Radgono]], [[Maribor]], [[Slovenska Bistrica|Slovensko Bistrico]] in [[Laško]]. Na jugu se je tako njihovo gospostvo razširilo do razvodja med [[Dravinja|Dravinjo]] in [[Savinja|Savinjo]], z gospostvom Laško, ki je ležalo na takratnem [[Kranjska krajina|Kranjskem]], pa so dosegli celo [[Sava|Savo]]<ref name=«S103105«>Štih, str. 103,105</ref>.
 
Leta 1158 je pred [[Milano|Milanom]] v vojski Friderika Barbarose padel OtonovOtokarjev bratranec Ekbert III., zadnji mož iz družine Formbach-Pitten in Otokar III. je podedoval tudi grofijo Pitten. Na [[Prelaz Semmering|prelazu Semmering]] je dal zgraditi zatočišče za romarje, križarje in trgovce (špital) in tovorno pot preko prelaza dograditi v pravo cesto. Kot prvi knez srednjeveške nemške države je dobil rudarski [[Regalije|regal]], ki je dotlej pripadal samo vladarju, imel pa je tudi pravico kovanja denarja in sodne pravice. Cesar Friderik I. Barbarossa ga je v letu pridobitve formbaške dediščine naslovil kot kneza, ''princeps''. In upravičenoUpravičeno se je počutil kot deželni knez. Prevzel je fogtijske pravice<ref name="FOGT"/> nad vsemi samostani. O spremembah, ki so se dogajale, priča tudi Otokarjev privzem novega grba z belim panterjem na zeleni podlagi, ki je postal simbol dežele Štajerske in v katerem je nastajajoča deželna zavest našla viden odraz. OtonOtokar III. velja za utemeljitelja štajerske kneževine.<ref name=«S103105«/>
 
Potem ko je leta 1156 propadla še ena od zadnjih visoko-plemiških rodbin, rodbina Stübingov (po smrti očeta Bernharda sta bila zaradi domnevne veleizdaje obglavljena dva njegova sinova), ki je obvladovala območje Gradca, je Otokar III. prevzel tudi njihovo gospostvo Gradec in tam začel načrtno oblikovati nov oblastni center dežele z deželnoknežjim dvorom pa tudi s sodiščem za tamkajšnje plemiče. Večina plemičev je Otokarjem služila kot ministeriali; na slovenskih tleh velja omeniti gospode iz [[Žovnek]]a (kasnejše [[Celjski grofje|Celjske grofe]]) in gospode [[Grad Ptuj|Ptujske]], ki pa so bili vazali salzburške nadškofije.
 
Malo pred smrtjo je OtonOtokar III. ustanovil avguštinski [[samostan Vorau]] in [[Žička kartuzija|Žičko kartuzijo]].
 
==Otokar I., vojvoda Štajerske, in zaton rodbine==
Vrstica 57:
|cW=Willibirga (†~1145).<br>Mož Ekbert II., grof v Formbach-Pittnu
|cK=Konigunda (†1161).<br>Mož [[Bernard Mariborski]], mejni grof Podravske krajine (†1147)
|cL=[[Leopold I. Štajerski|Leopold]] (†1129).<br>Žena Zofija, hči bavarskega vojvode [[Henrik IX. Bavarski|Henrika Črnega]] iz rodbine Welfov}}
 
{{familytree||!||||,|-|-|-|+|-|-|-|v|-|-|-|.| }}
Vrstica 69:
{{familytree||||||||||||||!|}}
{{familytree|||||||||||||eO4
|eO4=[[Otokar IV. Štajerski|Otokar IV.]] (†1192),<br>mejni grof Karantanske krajine, vojvoda Štajerske (kot Otokar I.)}}
{{familytree/end}}
</div>