Štefan Nemanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Smrt in zapuščina: Ime in naslov |
|||
Vrstica 107:
Sava je leta 1206 njegove posmrtne ostanke prenesel v Srbijo, kjer sta se brata med seboj vojskovala za razdelitev Srbije, ki jo je njun oče z veliko težavo združil. Brata sta se s Savinim posredovanjem spravila. Simeona so ponovno pokopali leta 1207 v samostanu Studenica, ki ga je sam ustanovil. Iz njegovega novega groba se je, po legendi, začelo cediti sveto olje (mira). Četudi se čudež v tristo letih ni ponovil, za njegove posmrtne ostanke še danes pravijo, da oddajajo "prijeten vonj po vijolicah".<ref>Kindersley 1976, str. 23.</ref> Zaradi tega in številnih drugih čudežev, ga je Srbska pravoslavna cerkev leta 1200 kanonizirala n za njegov praznik določila 26. februar (po starem koledarju 13. februar). Kult svetega Simeona je pomagal utrditi srbsko nacionalno identiteto in je še živ v samostanu Studenica in na gori Atos.
==Ime in naslov==
Za Stefana Nemanjo so se uporabljala različna imena, med njimi Stefan I. in latinsko ''Stefanus Nemania''. Po vstopu v samostan se omenja kot menih Simeon. Po smrti in kanonizaciji je postal sv. Simeon Mirotočni, ker je iz njegovega groba curljalo sveto olje. Njegov sin in naslednik Stefan Prvovenčani (Prvokronani) ga je imenoval ''Zbiralec izgubljenih koščkov dežele njegovih dedov in njihov sestavljavec''. Njegov drugi sin, Sava, ga je imenoval ''Naš gospod in avtokrat in vladar cele srbske države''. Sinova sta vpeljala kult svojega očeta in s tem ustvarila idealno sliko vladarja-svetnika brez primere v Bizantinskem cesarstvu.<ref>Kindersley 1976, str. 23.</ref>
==Sklici==
| |||