Štefan Nemanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Smrt Manuela I. Komnena: Tretja križarska vojna |
→Tretja križarska vojna: Nadaljevanje |
||
Vrstica 82:
Leta 1188 je Stefan Nemanja poslal k cesarju [[Friderik I. Barbarossa|Frideriku I. Barbarossi]] delegacijo z vabilom, da se lahko na svojem [[Križarski pohod|križarskem pohodu]] v [[Sveta dežela|Sveto deželo]] ustavi v Srbiji. Sveti rimski cesar je z vojsko 100.000 križarjev prišel 27. julija 1189 v Niš, kjer sta ga sprejela Nemanja in Stracimir. V Nišu so se dogovorili za poroko hčerke meranskega grofa Bertolda IV. z Miroslavovim sinom Toljenom, kar naj bi utrdilo srbsko-nemške vezi. Nemanja je Barbarossi predlagal, da bi skupaj z Benečani napadli Bizantinsko cesarstvo, vendar je cesar vztrajal pri križarskem pohodu.<ref>Obolensky, str. 119.</ref> Barbarossa se je zavedal, da potrebuje bizantinsko pomoč pri prevozu vojske in Evrope v Malo Azijo, ko so Bizantinci ustavili njegovo vojsko pred njeno naslednjo postajo Sofijo, pa je načrte spremenil. Bizantinski napadi na njegovo vojsko so postali tako agresivni, da je začel načrtovati napad na Konstantinopel. Nemanja mu je za podporo ponudil 20.000 mož in Bolgari več kot 40.000. Nemanja je kljub temu, da je bil v 70. letih, spremljal križarsko vojsko do meje na [[Trajanova vrata|Trajanovih vratih]]. Medtem ko so se Nemanjevi odposlanci pogajali z Barbarossovim pooblačencem Bertoldom, je Namanja zasedel [[Pernik]], Zemen, Velbužd, Žitomisk, Stobi, Prizren in ostali del Kosova in Metohije in celo Skopje. Barbarossa ni nikoli izkoristil zavezništva z Nemanjem in 14. februarja 1190 v [[Odrin]]u sklenil mirovni sporazum z Bizantinskim cesarstvom.
===Konflikt z Bizantinci in nasledstva===
[[Slika:Svsimeon.jpg|thumb|200px|right|Freska sv. Simeona (Stefana Nemanje) v kraljevi cerkvi v samostanu Studenica]]
Leta 1190 ne novi bizantinski cesar [[Izak II. Angel]] zbral veliko in izkušeno vojsko, da bi napadel Nemanjo. Isto leto je Nemanja končal gradnjo mogočne cerkve Device Marije v samostanu Studenica. Zgrajena je bila iz belega [[marmor]]ja in kasneje postala simbol dinastije Nemanjić. Leta 1190 je v visoki starosti umrl Nemanjev brat Miroslav, zato je Nemanja za novega kneza Zahumja in Stona začasno imenoval svojega pobožnega najmlajšega sina Rastka.
Konec leta 1191 je dobro pripravljena bizantinska vojska na čelu s samim cesarjem ob gornjem toku Morave strla Nemanjevo vojsko. Stefan Nemanja se je umaknil v hribe, medtem ko je bizantinska vojska pustošila po dolini Morave. Ko je Nemanjeva vojska začela napadati bizantinsko, se je cesar sklenil pogajati za dokončen mir. Nemanja je prepustil cesarstvu velik del osvojenih ozemelj vzhodno od Morave in priznal bizantinsko nadoblast, cesar pa ga je priznal za zakonitega velikega kneza. Nemanjev sin Stefan se je poročil s cesarjevo hčerko Evdokijo Angelino in dobil naslov ''[[sebastokrator]]'', ki so ga dobili samo najožji člani cesarjeve družine. Da bi ločil Srbe in Bolgare, je cesar obdržal Niš in Ravno in hkrati priznal Nemanji oblast v Zeti (sedanje Kosovo) in Pilotu, ki je pred tem pripadal kneževini Arbanon.
Leta 1192 se je Nemanjev najmlajši sin Rastko umaknil na [[Atos]] in kot [[Sveti Sava|Sava]] opravil meniške zaobljube. Njegova odločitev je Nemanjo zelo razžalostila. Za kneza Zahumja je namesto njega imenoval Miroslavovega sina Toljena, ki je ustanovil svojo dinastijo. Srbijo je začel ogrožati njen nekdanji zaveznik kralj Bela III. Ogrski. Njegov vdor v Srbijo je Nemanja zadržal in ogrsko vojsko leta 1193 potisnil nazaj čez mejo.
Leta 1195 je bizantinski prestol nasledil Nemanjev svak [[Aleksej III. Angel]]. Nemanja, utrujen od vladanja, je oblast prenesel na najstarejšega sina Vukana. Pod sinovo absolutno oblast je priključil Zeto s Trebinjem (Travuvnija), Hvosno (Metohija) in svojo prestolnico Toplico.
==Sklici==
| |||