Taborišče Šterntal: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
 
[[Slika:Taborišče Šterntal.jpg|thumb|Taborišče Šterntal med II. svetovno vojno (vir: ''Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 - 1945''. Maribor, 1968.)]]
Po okupaciji slovenske Štajerske s strani [[Tretji Rajh|Tretjega Rajha]] so leta 1942 nacistične okupacijske oblasti na istem območju uredile delovno taborišče, v katerem so internirale vojne ujetnike in prisilne delavce za potrebe izgradnje tovarne glinice in aluminija. Poleg ujetnikov in ostalih prisilnih delavcev so na območju taborišča takrat delali tudi redni, plačani delavci. Leta 1942 je avstrijska firma ''Vereinigten Aluminiumwerke'' (VAW, danes ''Austria Metall'') začela z izgradnjo tovarne, ki pa do konca vojne ni bila dokončana. Dokončna izgradnja tovarne aluminija (danes znane pod imenom [[Talum]]) je sledila šele v letih 1947 - 1954. <ref>http://web.archive.org/web/20110814052951/http://www.kidricevo.si/UserFiles/File/KIDRIEVOobinatekst(1).doc</ref>
 
15. marca 1944 so nacistične oblasti sprejele odlok, po katerem so morali na prisilno delo tudi družinski člani dezerterjev iz [[Wehrmacht|Wehrmachta]] in ubeglih taboriščnikov. Mnogo teh ljudi je bilo interniranih v taborišče Šterntal, ki se je kmalu potem tudi uradno preimenovalo v ''Strafsonderdienstpflichtlager Sterntal'' (Taborišče za kazensko prisilno delo Šterntal). <ref>[http://web.archive.org/web/20111004145243/www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/publikacije/Crimes_committed_by_Totalitarian_Regimes.pdf Damjan Hančič and Renato Podberšič: Totalitarian regimes in Slovenia in the 20th century, in: Slovenian Presidency of the Council of the European Union, Peter Jambrek (ed.): Crime committed by totalitarian regimes (S. 39-60)] (PDF-Datei; 4,4&nbsp;MB), S. 47.</ref>
 
Takoj po koncu druge svetovne vojne maja 1945 je na ozemlju bivšega nacističnega delovnega taborišča jugoslovanska [[Zveza komunistov Jugoslavije|komunistična]] varnostna služba [[OZNA]] pod vodstvom [[Aleksandar Ranković|Aleksandra Rankovića]] <ref>[[Michael Portmann]] (2002), S. 124.</ref> organizirala [[koncentracijsko taborišče|koncentracijsko taborišče.]] <ref>siehe „Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, OZNA, 5.&nbsp;August 1945“ [http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=719 Volltext als Digitalisat] – Liste mit 7 Lagerinsassen, die beerdigt werden sollen...</ref> Pobudniki za to taborišče so bili [[Mitja Ribičič|Mitja Ribičič - Ciril]], [[Bojan Polak|Bojan Polak - Stjenka]] in [[Ivan Maček|Ivan Maček - Matija]]. V njem so internirali osebe nemške narodnosti iz vse Slovenije, še posebej iz slovenske Štajerske in [[Kočevje|Kočevske]]<nowiki/>ga. Poleg etničnih Nemcev so bili v taborišču internirani tudi mnogi [[Slovenci]] in pripadniki [[Madžari|madžarske]] narodne manjšine iz [[Prekmurje|Prekmurja]] in Goričkega.<ref>[http://web.archive.org/web/20111004145243/www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/publikacije/Crimes_committed_by_Totalitarian_Regimes.pdf Milko Mikola: Concentration and labour camps in Slovenia, in: Slovenian Presidency of the Council of the European Union, Peter Jambrek (ed.): Crime committed by totalitarian regimes (S. 145-154)] (PDF-Datei; 4,4&nbsp;MB), S. 147.</ref>
 
Ker je bilo taborišče ves čas prenapolnjeno, higiena in hrana pa zelo slabi, so se med taboriščniki širile nevarne nalezljive bolezni, infekcije in [[tifus]]. Ujetniki so bili vseskozi izpostavljeni fizičnemu in psihičnemu mučenju. Med drugim so se pijani stražarji in oficirji OZNE ponoči po ležečih taboriščnikih vozili z [[motocikel|motorji]]. Najbolj znan med njimi je bil zloglasni sadist in psihopat Bogdan Hrovat - »Puklasti Miha«. Mnogo taboriščnikov je bilo že takoj po prihodu vanj ustreljenih. Med žrtvami je bilo predvsem veliko otrok in starejših. Poleg starosti so taboriščne oblasti kot uradni vzrok smrti največkrat navedle [[diareja|diarejo]] in [[griža|grižo]]. Povsem enako kot je bil največkrat naveden kot vzrok smrti tudi v nacističnih koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Raboto nacistov so takoj po končani vojni komunisti samo nadaljevali in to na enak način, z istim namenom in na istem kraju.
 
Taborišče Šterntal, sprva mišljeno za bivanje približno 2.000 oseb, je bilo med in predvsem po 2. svetovni vojni stalno prenapolnjeno z med 8.000 in 12.000 ujetniki. <ref>Ernst Hochberger u.&nbsp;a.: Die Deutschen zwischen Karpaten und Krain, S. 132. Studienreihe der Stiftung Ostdeutscher Kulturrat, Band 4. Langen Müller, München 1994</ref> V obdobju nacistične okupacije naj bi v Šterntalu umrlo med 800 in 1.000 taboriščnikov. <ref>Darja Lukman Žunec: Povojno taborišče Strnišče, Večer, 6.&nbsp;Mai 1996, podlistek (Feuilleton)</ref> Samo med majem in oktobrom 1945 pa jih je tam umrlo okoli 4.000. Med letom 1942 in oktobrom 1945 je bilo torej vsega skupaj okoli 5.000 smrtnih žrtev. <ref>Rajko Topolovec (Ptuj): Živečim svojcem in drugim narodom bi se morali iskreno opravičiti, Večer 18.&nbsp;Januar 2008</ref>
 
Oktobra 1945 je bilo taborišče Šterntal zaprto in še to samo zaradi intervencije mednarodnega [[Rdeči Križ|Rdečega Križakriža]]. Tisti preživeli, ki jih komunistične oblasti niso preselile v druga taborišča, so bili večinoma izgnani v [[Avstrija|Avstrijo]]. <ref>[http://www.gottschee.de/Frames/Mainframe/Deutsch/Partisanen.htm Hans Krainer: Die Partisanen in Krain, das Ende des Krainer Deutschtums, 1941-1945]</ref>
 
== Viri ==