Taborišče Šterntal: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 5:
[[Slika:Taborišče Šterntal.jpg|thumb|Taborišče Šterntal med II. svetovno vojno (vir: ''Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 - 1945''. Maribor, 1968.)]]
Po okupaciji slovenske Štajerske s strani [[Tretji Rajh|Tretjega Rajha]] so leta 1942 nacistične okupacijske oblasti na istem območju uredile delovno taborišče, v katerem so internirale vojne ujetnike in prisilne delavce za potrebe izgradnje tovarne glinice in aluminija. Poleg ujetnikov in ostalih prisilnih delavcev so na območju taborišča takrat delali tudi redni, plačani delavci. Leta 1942 je avstrijska firma ''Vereinigten Aluminiumwerke'' (VAW, danes ''Austria Metall'') začela z izgradnjo tovarne, ki pa do konca vojne ni bila dokončana. Dokončna izgradnja tovarne aluminija (danes znane pod imenom [[Talum]]) je sledila šele v letih 1947 - 1954.
15. marca 1944 so nacistične oblasti sprejele odlok, po katerem so morali na prisilno delo tudi družinski člani dezerterjev iz [[Wehrmacht|Wehrmachta]] in ubeglih taboriščnikov. Mnogo teh ljudi je bilo interniranih v taborišče Šterntal, ki se je kmalu potem tudi uradno preimenovalo v ''Strafsonderdienstpflichtlager Sterntal'' (Taborišče za kazensko prisilno delo Šterntal).
Takoj po koncu druge svetovne vojne maja 1945 je na ozemlju bivšega nacističnega delovnega taborišča jugoslovanska [[Zveza komunistov Jugoslavije|komunistična]] varnostna služba [[OZNA]] pod vodstvom [[Aleksandar Ranković|Aleksandra Rankovića]]
Ker je bilo taborišče ves čas prenapolnjeno, higiena in hrana pa zelo slabi, so se med taboriščniki širile nevarne nalezljive bolezni, infekcije in [[tifus]]. Ujetniki so bili vseskozi izpostavljeni fizičnemu in psihičnemu mučenju. Med drugim so se pijani stražarji in oficirji OZNE ponoči po ležečih taboriščnikih vozili z [[motocikel|motorji]]. Najbolj znan med njimi je bil zloglasni sadist in psihopat Bogdan Hrovat - »Puklasti Miha«. Mnogo taboriščnikov je bilo že takoj po prihodu vanj ustreljenih. Med žrtvami je bilo predvsem veliko otrok in starejših. Poleg starosti so taboriščne oblasti kot uradni vzrok smrti največkrat navedle [[diareja|diarejo]] in [[griža|grižo]]. Povsem enako kot je bil največkrat naveden kot vzrok smrti tudi v nacističnih koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Raboto nacistov so takoj po končani vojni komunisti samo nadaljevali in to na enak način, z istim namenom in na istem kraju.
Taborišče Šterntal, sprva mišljeno za bivanje približno 2.000 oseb, je bilo med in predvsem po 2. svetovni vojni stalno prenapolnjeno z med 8.000 in 12.000 ujetniki.
Oktobra 1945 je bilo taborišče Šterntal zaprto in še to samo zaradi intervencije mednarodnega [[Rdeči Križ|Rdečega
== Viri ==
|