Alexis de Tocqueville: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slog
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 4:
'''Alexis Charles Henri Clerel, Viscount de Tocqueville''', [[Francozi|francoski]] [[diplomat]], [[politolog]] in [[zgodovinar]], * [[29. julij]] [[1805]], † [[16. april]] [[1859]].
 
Najbolj je znan po delu ''Demokracija v Ameriki'' (izdana v dveh delih, prvi del leta 1835 in drugi del leta 1849), ki danes velja za eno prvih socioloških in poitološkihpolitoloških del. V delu je Alexis analiziral boljši življenjski standard in družbene razmere posameznikov ter njihov odnos s trgom v zahodnih družbah.
 
== Mladost ==
Vrstica 10:
Alexis de Tocqueville je bil rojen leta 1805 v stari normandijski aristokratski družini. Njegova starša sta bila Hervé Louis François Jean Bonaventure Clérel, grof Tocqueville, častnik ustavne straže kralja Ludvika XVI; in Louise Madeleine Le Peletier de Rosanbo.
 
Za Alexisovo zgodnjo izobrazbo je poskrbel njegov domači učitelj, duhovnik Abbe Lesueur. Mladeniču je dovolil veliko svobode, spodbujal njegov literarni okus in negoval v njem trdno vero. V letih 1819-1820 je Tocqueville zapustil Pariz in se preselil k očetu, ki je postal prefekt mesta [[Metz]]. Šolanje je Alexis nadaljeval na Lycee Fabert v Metzu, kjer je študiral [[retorika|retoriko]] in [[filozofija|filozofijo]]. Ker je bil pogosto sam, je začel prebirati dela razsvetljenskih filozofov, ki so v njem prebudila kritičen pogled na katoliške dogme. Leta 1822 je začel študirati [[pravo]] v Parizu. Kasneje je postal član Družbe za krščansko moralo. Ideje, za katere se je ta družba bojevala, razkrivajo velik vpliv protestantizma na liberalizem za časa restavracije[[Burbonska restavracija|Restavracije]]. S pomočjo bivšega učitelja v Metzu je Alexis nadgrajeval svojo izobrazbo s primerjanjem angleških in francoskih institucij od srednjega veka dalje. Leta 1827 je postal sodni pripravnik v Versaillesu[[Versailles]]u.
 
== Politična dejavnost ==
 
Tocqueville, ki je nasprotoval [[Julijska monarhija|julijski monarhiji]] (1830-1848), je svojo politično kariero začel leta 1839. odOd 1839 do 1851 je bil namestnik oddelka Manche (Valognes). V parlamentu je podpiral levico, zagovarjal prosto trgovino in kolonizacijo Alžirije, ki jo je izvajal Louisrežim [[Ludvik-PhilippeovFilip režim.Francoski|Ludvika letaFilipa]]. 1847 je Alexis skušal ustanoviti stranko Mlade levice (Jeune Gauche), ki bi zagovarjala povišanje plač, progresivno obdavčitev ipd., v upanju, da bi oslabil podpiranje socialistov. Tocqueville je bil leta 1842 izvoljen za generalnega svetovalca Mancha ter postal predsednik oddelkovega '''conseil général''' med letoma 1849 in 1851.
 
Po padcu julijske monarhije v času revolucije februarja 1848 je bil Tocqueville izvoljen za člana ustavodajne skupščine, kjer je postal član komisije, zadolžen za pripravo ustave druge[[Druga francoska republika|Druge republike]] (1848-1851). Zagovarjal je dvodomnost in izvolitev predsednika republike s splošnimi volitvami. Ni mu uspelo prepričati svojih kolegov o nujnosti ukrepov v prid decentralizacije, dosegel pa je, da so v ustavo zapisali, da je predsednik lahko izvoljen le za en mandat.
 
Tocqueville, ki je na predsedniških volitvah 1848 podprl Cavaignaca in parti de l'Ordre, je 3. junija 1849 sprejel povabilo za vstop v vlado Odilona Barrota, in postal zunanji minister do 31. oktobra istega leta. Nasprotujoč državnemu udaru, ki ga je izvedel Louis Napoléon Bonaparte 2. decembra 1851, se je Alexis zbral s poslanci v 10. okrožju Pariza, da bi se uprli državnemu udaru in Napoléona III. obsodili veleizdaje, ker je kršil ustavno omejitev mandata. Po tem je bil Tocqueville za kratek čas zaprt v Vincennsu, po izpustu je podprl obnovo Monarhije Burbonov proti drugemu imperiju Napoléona III. (1851-1871), nato pa je zapustil politično življenje, saj služenje tiranu ni bilo v skladu z njegovimi prepričanji. Umaknil se je v svoj grad Château de Tocqueville in se osredotočil na pisanje še ene knjige, ki naj bi bila politična akcija v knjižni obliki. Opisati je želel, kako izvor prvega Napoleonovega imperija lahko osvetli nastanek drugega, s tem pa pokaže, kako se je revolucija, ki se je zgodila v imenu svobode, na koncu sprevrgla v vojaški despotizem. Njegov namen je bil pokazati, kako je razredni konflikt nadaljeval spodkopavanje svobodnih institucij v Franciji.