Nasir at-Tusi: Razlika med redakcijama

Sistematično je razvil sferno trigonometrijo in jo tako pretvoril v od [[astronomija|astronomije]] ločeno samostojno matematično vejo. Pozneje se je z delom [[François Viète|Vièteja]], [[John Napier|Napierja]], [[Bonaventura Cavalieri|Cavalierija]], [[Jean-Charles de Borda|de Borde]], [[Jean le Rond d'Alembert|d'Alemberta]], [[Johann Heinrich Lambert|Lamberta]] in [[Carl Friedrich Gauss|Gaussa]] razvila v današnjo uporabno obliko. At-Tusi se je dotaknil tudi problemov ploščinske (ravninske) trigonometrije. Poznal in uporabljal je [[sinusni izrek]] za poševnokotni [[trikotnik]]. Zgodaj v 8. stoletju so arabski astronomi v trigonometričnih problemih prevzeli grški postopek s [[tetiva (matematika)|tetivami]] in [[lok (geometrija)|loki]] ter indijski postopek funkcije [[Trigonometrična funkcija|sinus]] pri stalni [[hipotenuza|hipotenuzi]], čeprav so se po vsej verjetnosti nagibali bolj k indijski. Do konca 10. stoletja so določili sinus in še pet preostalih funkcij. Prvi jih je vseh 6 objavil [[Abul Vefa]]. Odkrili in dokazali so več osnovnih [[izrek]]ov trigonometrije, za ravninske in sferne trikotnike. Več matematikov je predlagalo, da namesto grške vrednosti za stalen polmer kroga ''r'' = 60 vzamemo ''r'' = 1, kar uporabljajo današnje vrednosti [[trigonometrična funkcija|trigonometričnih funkcij]]. Uporabljali so tudi polarni trikotnik za sferne trikotnike. Svoja odkritja so uporabili tako v astronomiji, pri pomoči v računanju astronomskih dogodkov in pri računanju smeri [[Meka|Meke]] za pet dnevnih molitev, ki jih zahteva muslimanski verski zakon. Arabski učenjaki so izdelali tabele z izredno [[točnost]]jo. Njihove tabele sinusov in tangent, s korakom 1/60 [[Kotna stopinja|stopinje]], so bile na primer točne bolj kot ena proti 700 [[milijon]]ov.