RMS Titanic: Razlika med redakcijama

=== Prvi dnevi potovanja ===

 

 

 

Ko je ladja zapustila pristanišče, je plula ob irski obali do najbolj južne točke Irske, in sicer Fastnet Rocka. Od tam je nato zaplula na čezatlantsko pot proti [[Amerika|Ameriki]] in pristanišču [[New York]]. Naslednje tri dni je pot minila brez posebnosti in kazalo je, da bo vožnja dejansko uspeh. Ko je ladja zapustila Irsko, se je vreme, ki je bilo prej oblačno in vetrovno, nenadoma izboljšalo. To ni trajalo dolgo, [[13. april]]a se je ladji približala fronta in vreme se je ponovno poslabšalo, okrepil se je veter in s tem valovi, temperatura zraka pa je padla pod ledišče. 14. aprila se je vreme izboljšalo, vendar so temperature še vedno ostale nizke. Ta dan je Titanic med 9:00 in 23:40 dobil šest radijskih opozoril drugih ladij v okolici, ki so sporočala, da je v morju južno in vzhodno od [[Nova Fundlandija|Nove Fundlandije]] več ledenih gor in so priporočala previdnost. Titanic bi tako moral zmanjšati hitrost in se pripraviti na previdnost to pa bi pomenilo izgubo časa in konec sanj o rekordu na krstni vožnji. Predvsem J. Bruce Ismay je zato pritiskal na kapitana, naj nadaljuje z enako hitrostjo po začrtani čim krajši poti, ter mu pri tem pihal na dušo, češ, da ima možnost, da se upokoji, kot nosilec rekorda. Titanic je tako nadaljeval po svoji poti z hitrostjo 22 vozlov. Tistega usodnega večera je bilo morje mirno in na nebu so se videle zvezde. Lune ni bilo videti, večina potnikov je takrat že spala.

=== Potopitev ===

[[Slika:Titanic iceberg.jpg|250px|thumb|right|Ledena gora, v katero se je zaletel Titanic. Prepoznali so jo po tem, ker je imela na mestu trčenja ostanke rdeče barve s Titanicovega trupa.]]

Najdaljša luknja je znašala 12 m, zanimivo pri tem je, da največje luknje ni naredil led, ampak je trup zaradi pritiska ob trku enostavno počil po šivih, točneje so zakovice, ki so držale več posameznih oplat skupaj, enostavno odletele, kar so ugotovili kasneje. Zato so se po odkritju lukenj pojavila ugibanja o slabi izdelavi in uporabi jekla slabe kakovosti. Ostanki oplat trupa še danes ležijo na mestu gradnje, najmodernejše preiskave so pokazale, da s kakovostjo materiala ni bilo prav nič narobe. Kriva je bila slaba izdelava oziroma način gradnje s kovičenjem, če bi bile namreč oplate trupa Titanica takrat zvarjene, do katastrofe ne bi nikoli prišlo.

Ob 2:15 se je ladja že tako nagnila naprej, da je vanjo z vso silo začela vdirati voda, s čimer se je njeno potapljanje še pospešilo. Pri tem so nastali tako veliki valovi in vrtinci, da je marsikaterega potnika odplavilo s palube in ga nato posrkalo v drobovje ladje. Med potapljanjem se je krma tako dvignila, nekateri preživeli potniki pravijo da med 30 in 45 stopinj, da so propelerji gledali iz vode. Takega naklona ladijska konstrukcija enostavno ni zdržala, zato se je ladja prelomila na dvoje, pri tem so se zrušili vsi štirje dimniki. Premec se je takoj potopil, krma pa je še nekaj minut ostala nad vodo, nato pa se je potopila še ta. Ob 2:20 je Titanic za vedno izginil v globine Atlantika.

 

 

 

 

Med žrtvami in rešenimi je bilo tudi nekaj Slovencev - glej spisek rešenih in žrtev.

Novica o potopitvi Titanica se je hitro razširila po svetu. [[17. april|17. aprila]] so preko brezžičnega radia začela prihajati prva imena preživelih. Carpathia je v New York priplula dan pozneje ob 9:30. Na pomolih jo je pričakalo okoli 40.000 ljudi. Po izkrcanju je za preživele potnike poskrbelo več dobrodelnih organizacij. Večina potnikov se ni zadržala v New Yorku in je pot nadaljevala po prvotnih načrtih. Preživelo posadko Titanica so vkrcali na ladjo ''SS Lapland'' in jo poslali nazaj v [[Velika Britanija|Veliko Britanijo]]. Tudi Carpathia se ni dolgo časa zadržala v pristanišču, potem ko se je založila z zalogami, je odplula nazaj v [[Evropa|Evropo]]. Kmalu po potopitvi so različne dobrodelne organizacije začele zbirate prostovoljne prispevke za svojce žrtev in preživele. V različnih skladih se je nabralo več milijonov funtov.

 

 

Iz poročila o nesreči so izšli tudi novi varnostni predpisi, po katerih so morale imeti vse ladje zadostno število reševalnih čolnov za vse potnike in člane posadke, posadke pa so se morale za primer nesreče redno usposabljati. Ustanovljene so bile tudi posebne patrulje, ki so opazovale in poročale o nevarnosti ledenih gor v severnem Atlantiku. V poročilu je bila omenjena tudi ladja SS Californian, ki je bila na dan potopitve od Titanica oddaljena le nekaj milj. Na Californii so tistega večera na obzorju opazili neko zelo razsvetljeno ladjo, ki izstreljuje rakete, vendar so rakete videli kot bele, kar ni bil znak za nevarnost, zato niso ukrepali, imeli pa so tudi izklopljen radijski sprejemnik, zato niso dobili klica v sili. Opazovanje neznane ladje je potekalo do 2:15, ko so luči na vodni gladini nenadoma izginile. Preplah je bil narejen šele ob 5:30, ko je radijski operater dobil novico o potopitvi Titanica. Po prejemu novice je Californian hitro odplul na kraj nesreče, kjer je ugotovil, da je preživele potnike že pobrala Carpathia. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila ladja, ki jo je opazovala Californian, res Titanic. Potopitev Titanica je bila tudi povod za nastanek prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, ki je bila sprejeta leta [[1914]], dve leti po nesreči.