Svobodno tržaško ozemlje: Razlika med redakcijama

{{quote|»Italijani so bili dolgo vajeni gledati na Slovence skoraj kot na podljudi. Njihov odnos je mogoče primerjati s tistim, ki ga imajo južnjaki v Ameriki do črncev«}}

[[Slika:V tej stavbi je bila do 25.10.1954 kontrolna tocka med cono A in cono B STO. STO = Svobodno Tržaško Ozemlje. (9669209445).jpg|sličica|left|Obeležje na nekdanji meji med conama A in B]]

S [[Londonski memorandum|Spomenico o soglasju]] iz leta 1954 (t. i. ''londonski sporazum'') je STO tudi dejansko prenehalo obstajati. Uprava cone A je bila dodeljena Italiji, cone B pa [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslaviji]]. V dokumentu so bile jamčene določene minimalne pravice uporabe manjšinskega jezika v odnosih z javnimi ustanovami.<br/>Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z [[Osimski sporazum|osimskim sporazumom]], ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo in ga ratificirali leta 1977.<ref name="nusa">Drašček, Nuša. [http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Drascek-Nuska.PDF "Slovenska zahodna meja po drugi svetovni vojni"], diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2005</ref>

 

Po drugi svetovni vojni in v letih, ki so sledila razdelitvi STO, se je večje število (okoli 200.000) [[Italijani|Italijanov]] odločilo zapustiti [[Istra|Istro]] in [[Reka, Hrvaška|Reko]] ter se preseliti v Italijo. Razlogi so bili različni: gospodarski, politični, psihološki (strah pred preganjanjem in želja bivanja v matični državi). Na jugoslovanski strani so izseljenci znani kot [[optirati|optanti]] na italijanski kot ezuli (iz lat. ''exilium'', »izgon«). Približno 30.000 Italijanov se je odločilo ostati in danes predstavljajo italijansko manjšino v [[Slovenija|Sloveniji]] in [[Hrvaška|Hrvaški]].

== Guvernerji STO ==

; Cona A<ref>[http://www.worldstatesmen.org/Italy.htm#Trieste Worldstatesmen / Italy / Trieste]</ref>