Benedikt Nursijski: Razlika med redakcijama

Benedikt je bil že od mladosti pa do konca življenja goreč [[Sveta Marija|Marijin]] častilec. O tem poročajo tudi njegovi življenjepisi.

<blockquote>„Na»Na levo od preddverja cerkve ''[[San Benedetto in piscinula]]'' sem vstopil v malo, prijazno kapelico, v kateri je nad oltarjem na steno naslikana podoba Matere Božje. Pred to sliko je mali deček Benedikt pobožno molil, kakor pove staro splošno izročilo. Ta podoba mu je na čudovit način govorila; k njej se je zatekal kot deček in mladenič v boju, ki se je vnel v njegovi duši; kajti njegovega blagega srca niso mikali samo vzvišeni vplivi krščanskega Rima, vlekel ga je nase tudi mamljivi posvetni poganski duh, ki je še prekvašal življenje in navade. Če je Benedikt vse to premagal ter ušel pogubi, ki je pogoltnila mnoge njegove tovariše, je to sad njegove pobožnosti do Marije."«</blockquote>

Ljudstvo onkraj [[Tibera|Tibere]] je to podobo iskreno častilo. [[Papež Pij VI.|Pij VI. ]] je dovolil za to Marijino kapelico mnoge odpustke, "da bi vedno bolj rastla pobožnost do velike Matere Božje in se množilo češčenje te čudodelne podobe, pred katero je molil sveti očak Benedikt". 1793. so to podobo na zahtevo ljudstva kronali z zlato krono. Po vsem mestu so potekale slovesnosti; za praznik so se pripravili z devetdnevnico, pri kateri so znani pridigarji govorili o Marijini slavi. 12. septembra, na praznik Marijinega imena, je kardinal iz Jorka kronal najprej Jezuščka, potem pa Marijo. Nepopisna radost je vladala po rimskih ulicah skozi tri dni: razsvetljena okna in umetelni ogenj pa so na zunaj izražali notranje veselje Rimljanov.<ref>{{navedi knjigo|author=F. Rihar|title=Marija v zarji slave (Šmarnice)|page=57}}</ref>

<blockquote>„S»S sedmim letom je prišel v Rim, kjer se je Mariji priporočal, da naj ga vodi pri učenju. Pri njej je iskal sveta v dvomih, tolažbe v stiskah; zato je tako napredoval, da je že kot deček zavračal posvetno modrost ter vnel srce za nebesa. Ko je šel v puščavo, je vzel s seboj podobo Križanega, na kateri je bila naslikana tudi Marija. Četrti samostan je imenoval: ''Santa Maria Morebotta''; nekateri menijo, da je vse svoje samostane posvetil Mariji. Sv. Benedikt je priporočal svojim sobratom spise svetih očetov, ki slavijo Marijo. Ko je poslal [[sveti Maver|sv. Mavra]] na [[Francija|Francosko]], mu je izročil Marijino svetinjico. Umrl je na soboto, ki je Mariji posvečen dan. Pa še v nebesih kaže svojo veliko moč, ki jo ima pri nebeški kraljici. [[Sveti Bernard]] je bil na smrt bolan: sveta Devica se mu je prikazala v družbi sv. Benedikta, položila roke nanj in v trenutku je ozdravel. Pod opatom Rihardom je sredi 10. stoletja v samostanu "''Apud Floriacenses nostros"'' divjal požar. Poleg stoječo Marijino cerkev je žugal ogenj pokončati. Srčno in s solzami so klicali menihi k sv. očetu Benediktu, naj prosi Marijo, da cerkev ne bi zgorela. Ogenj je ugasnil." «</blockquote>

Svojo razpravo o ljubezni sv. Benedikta do Marije sklene: <blockquote>„Iz»Iz teh dogodb se lahko vsak Marijin častilec prepriča, kako vneto je ljubil sveti očak deviško Mater«." </blockquote>

Njegov življenjepisec [[papež Gregor I. |Gregor I.]] pripoveduje, da je Benedikt za čas smrti vedel vnaprej; tega trenutka se ni bal, ampak se ga je veselil. Šest dni poprej si je dal odpreti pripravljen grob, na smrtni dan pa se je dal zanestiprinesti v cerkev sv. Martina. Tu je prejel sveto obhajilo, pokonci stoječ, za srečanje s Kristusom; ker sam več zmogel, sta ga dva brata podpirala. Vzdignil je roke in med glasno molitvijo za umirajoče vrnil svojo dušo Stvarniku. Položili so ga zraven sestre svete Sholastike v grob, za katerim se je izgubila sled. Benedikt je namreč napovedal, da bo samostan večkrat porušen; to se je doslej zgodilo že štirikrat, zadnjič leta 1944, ko je v boju z [[nacizem|nacističnimi ]] [[Nemci ]], ki so Monte Cassino spremenili v neosvojljivo trdnjavo, padlo 1111 [[Poljska |poljskih ]] prostovoljcev. Danes še vedno stoji stolp – spremenjen v kapelo – v katerem je prebival sveti Benedikt. Tu je zdaj osredotočeno njegovo češčenje, katero spričuje že omenjeni papež Gregor – in se je nadaljevalo skozi zgodovino do danes.

<blockquote>Novi Rimski koledar iz leta 1969 (str. 97) določa, naj se god sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva in zavetnika evropske kulture, prenese od 21. marca na 11. julij. Vzrok za to je dvojen. Prvi je v tem, da je 21. marec vedno v postnem času, kar je ovira za primerno praznovanje; v poletju je mogoče temu godu posvetiti večjo pozornost. Drugi vzrok je v ugotovitvi, da je v starejših obrednih knjigah ta god že bil na dan 11. julija in da so ga na 21. marec prestavili šele v 11. stoletju. Od tod sklepajo, da ne more veljati za zanesljivo izročilo, da je sv. Benedikt res umrl ali bil pokopan 21. marca. [[Papež Gregor I. Veliki|Papež Gregor]], ki je prvi opisal življenje sv. Benedikta, ne imenuje niti leta niti dneva svetnikove smrti. Smrtni dan 21. marca je zapisan le v nekaterih rokopisih martirologija [[sveti Hieronim|sv. Hieronima]] in [[sveti Beda Častitljivi|Beda Častitljivega]], v drugih pa ne. Zdi se torej, da smemo bolj verjeti liturgičnim knjigam iz Galije, ki segajo v 7. stoletje in imajo Benediktov god 11. julija, kakor poznejšemu izročilu. Prenos godu na 11. julij na ta način ni v nasprotju z novimi zgodovinskimi dognanji. <ref>{{navedi knjigo|author=M. Miklavčič|title= Leto svetnikov III |page=99}}</ref></blockquote>

Poljak [[papež Janez Pavel II.|Janez Pavel VelikiII.]], prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila [[Evropa]] na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo »evangelij, presajen v resnično življenje«, je mogoče povzeti v treh besedah: »Ora et labora!« (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje Božje volje.<ref>{{navedi knjigo|author=S. Čuk|title= Svetnik za vsak dan II |page=21}}</ref>

* Z Vzhoda so presadili na Zahod meništvo [[sveti Avguštin|Avguštin]], [[sveti Ambrož Milanski|Ambrož]], [[Honorat]], [[Kasijan]] in [[Ninijan]]; novo življenje in nove naloge pa mujim je dal [[sveti Benedikt Nursijski|Benedikt]]. <ref>{{navedi knjigo|author= F. Chobot |title= A pápák története |page=54}}</ref>