Veljko Rus: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
Leta 1960 je bil povabljen na Zavod za izobraževanje kadrov in proučevanje organizacije dela (Višja kadrovska šola, kasneje Zavod/Višja/Visoka šola/Fakulteta za organizacijo dela) v Kranju, kjer je sodeloval pri njenem razvoju. Utemeljil je sociologijo dela, napisal prvi učbenik zanjo ter jo predaval do leta 1964, ko je zaradi ponovnih političnih diskvalifikacij in pritiskov moral šolo zapustiti, a je bilo prav to obdobje odločilno za njegovo nadaljnjo profesionalno pot. 1964-68 je nadaljeval delo na Zavodu za revizijo poslovanja v Ljubljani. Ko je dobil Fordovo štipendijo za študij v ZDA, se je tam 1968/69 dodatno strokovno usposabljal na področju sociologije organizacije, pisal doktorat in imel občasna predavanja na Columbiji v New Yorku, v Ann Arborju in Berkeleyju. Po vrnitvi je 1969 doktoriral na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu s temo ''Moč in odgovornost v delovnih organizacijah'' (1970, mentor [[Rudi Supek]]).
Na ljubljansko univerzo se je lahko vrnil leta 1970, ko je postal najprej docent in 1972 izredni profesor za sociologijo dela na njeni novopridruženi članici, Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ([[FSPN]]), kjer je vzpostavil program kadrovsko-organizacijskega študija sociologije. Bil je mdr. aktiven član t. i. ''Korčulanske šole'' revije ''Praxis'' in zagrebškega kroga ''Čovjek i sistem''. Leta 1974 je še enkrat padel v politično nemilost in bil skupaj s še tremi predavatelji te fakultete ([[Vladimir Arzenšek]], [[Janez Jerovšek]], [[Tine Hribar]]) naslednje leto zaradi "neustreznih ("nemarksističnih"
Čeprav ni pripadal jedru uredništva ''Nove revije,'' je bil med podpisniki peticije za ustanovitev revije ter avtor članka v znameniti 57. številki. Ni sicer aktivno sodeloval v procesu politične pluralizacije Slovenije (čeprav so nekateri mladinski forumi že konec leta 1987 v časopisju objavili oglas, v katerem so ga predlagali za predsednika SZDL Slovenije), pač pa je sodeloval pri pisanju osnutka slovenske ustave (t.i. Pisateljska ustava 1988), kjer je zagovarjal ohranitev in poglobitev samoupravljanja. Tudi po spremembi sistema je ostal kritičen do nove ureditve. Kot kandidat ljubljanske univerze je bil 1997 izvoljen v Državni svet Republike Slovenije (mandat do 2002), medtem ko s kandidaturo za njegovega predsednika ni uspel, saj je bil tarča političnih diskvalifikacij, povezanih z njegovo ugotovitvijo, da je ta institucija postala neustaven plen strankokracije. Nikoli pa ni prešel meja svoje stroke v politiko, saj je (v nasprotju z ideološkim "socialnim inženiringom") zagovarjal mnenje, da ima stroka (sociologija) samo nalogo ugotavljanja in predstavljanja možnih alternativ razvoja, politika pa nosi odgovonost izbire med njimi. Prav tako ni bil izvoljen za rektorja [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani]], ki pa mu je leta 2001 podelila naziv zaslužnega profesorja. Postal je še častni član Slovenskega sociološkega društva (1991), ambasador znanosti Republike Slovenije (1995) in [[akademik]] oz. član [[SAZU]] (izredni 1991 in redni 1995). Pri Mednarodnem sociološkem združenju (''International sociological association'', ISA), katerega kongresov (in okoli 40 simpozijev) se je aktivno udeleževal od leta 1969, je ustanovil in tudi prvi vodil Raziskovalni komite št.10 za industrijsko demokracijo (participacijo, delavsko kontrolo in samoupravljanje). Bil je tudi član Sveta za proučevanje prihodnosti Evrope pri Rimskem klubu ter urednik pri revijah ''Sociologija'' in ''Organization studies'' (1980 začela izhajati z njegovim odmevnim člankom ''Positive and negative Power''). Dobrih 30 let je imel najvidnejšo vlogo v mednarodnem primerjalnem raziskovanju med slovenskimi družboslovci.
| |||