RMS Titanic: Razlika med redakcijama

Posadka Titanica je štela 885 ljudi, ti so bili različnih poklicev in po navadi zbrani iz vseh vetrov, marsikateri od njih je bil na ladji prvič ali pa so si z delom plačali vožnjo v ZDA,. kjer so si hoteli poiskati boljše življenje.

Potapljanje ladje je kapitana postavilo pred dejstvo, da ima premalo čolnov za vse potnike, zato je po namigu ostalih častnikov ukazal, da imajo ženske in otroci prednost. Na ladji je bilo 20 čolnov, od teh se je samo 16 čolnov dalo takoj uporabiti, preostali štirje pa je bil nameščeni nad prostori za častnike in jih je bilo potrebno za uporabo najprej pripraviti, kar se je med potapljanjem ladje izkazalo kot velika slabost. Čoln je lahko sprejel 6870 potnikov, kar je pomenilo, da se lahko nanje vkrca 1.178 potnikov oz. niti polovica potnikov na ladji. Ob 00:25 so začeli polniti prve reševalne čolne. Sprva so bili napol prazni, saj častniki, ki so nadzirali vkrcavanje, niso poznali kapacitete čolnov, kajti ne posadka in še manj potniki niso izpeljali niti ene same vaje reševanja v primeru nesreče. Če bi to naredili, bi vedeli, da bi se lahko nanje vkrcalo še dodatnih 500 ljudi. Nekateri potniki iz tretjega razreda so celo zavrnili evakuacijo in so ostali na potapljajoči ladji. Prvi čoln št. 7 je zapustil ladjo ob 00:4540 - na njem je bilo le 28 ljudi - temu je sledil čoln št. 6 z enakim številom potnikov.

Medtem, ko so nekateri čolni začeli zapuščati ladjo, se je v podpalubju začela odvijati prava drama. Voda je začela zalivati parne kotle, zato so se strojniki in kurjači pri prečrpavanju vode do zadnjega trudili, da ne bi prišlo do eksplozije. Izredno požrtvovalna je bila skupina strojnikov, ki je skrbela za delovanje agregatov, ki so ladji zagotavljali elektriko. Na svojih mestih so ostali do zadnjega, nihče od njih ni preživel. Pod palubo je zaradi reševanja ladje ostalo toliko ladijskega osebja, da ni bilo nobenega, ki bi poveljeval reševalnim čolnom. Pod palubo je ostalo ujetih tudi veliko potnikov tretjega razreda, ki jih o dogodku niso nikoli obvestili in jim ponudili prave pomoči. Po eni uri zjutraj so začeli čolni ladjo zapuščati bolj pogosto. Na čolnu št. 5 je bilo 41, na čolnu št. 3 le 32, na čolnu št. 8 je bilo 39 (med njimi tudi Ismay), na št. 1 pa le skromnih 12 potnikov. Vkrcavanje v čolne in spuščanje čolnov v vodo ni potekalo gladko. Zaradi panike so se začeli potniki prerivati, zato so častniki le s težavo ohranjali red. Težave so se pojavile tudi pri spuščanju, saj so nekateri čolni skoraj prevrnili, nekaj ljudi, paki jeso priz spuščanjuladje popadalohoteli skočiti v reševalne čolne zaradi panike, so popadali v ledeno mrzlo vodo. Ob 1:20 so se potniki začeli zavedati resnosti položaja, zato se je začela pojavljati panika. Posadka je začela izstreljevati signalne rakete za primer nevarnosti, radijski operater pa je v eter začel pošiljati nov SOS signal. Dobil je več odgovorov od okoliških ladij, najbližja od teh je bila ''[[RMS Carpathia]]'', ki je bila od Titanica oddaljena 58 milj. Njena maksimalna hitrost je bila 17 vozlov, kar je pomenilo, da bi potapljajoči Titanic dosegla v štirih urah, to je bilo za večino ljudi na ladji veliko prepozno, saj je potapljajočemu parniku ostala manj kot ena ura življenja. Veliko bližje naj bi bila ''SS Californian'', vendar zaradi spleta naključij ni priskočila na pomoč. Zadnji čoln je ladjo zapustil ob 2:05, na njem je bilo 44 ljudi. Zatem je kapitan po palubi naredil še zadnji obhod in posadko obvestil, naj vsak poskrbi zase. Večina potnikov se je odpravila na krmo, ki je iz minute v minuto vedno bolj gledala iz vode. Na krmi so duhovniki dajali zakramente, medtem ko je kapitan z preostalimi častniki, ki so ostali na ladji, konec pričakal na ladijskem mostu. Tudi ladijski arhitekt Andrews se ni hotel rešiti s (svoje) ladje. V tistem trenutku je ladji ostalo še nekaj minut življenja.