Mehmed II. Osvajalec: Razlika med redakcijama

10. julija 1461 je bosanski kralj Stjepan Tomaš umrl. Na prestolu ga je nasledil Stjepan Tomašević, ki je leta 1461 sklenil zavezništvo z Ogrskim kraljestvom in pred neizbežno invazijo Turkov zaprosil za pomoč [[Papež Pij II.|papeža Pija II.]] Leta 1463 je po sporu zaradi neplačila letnega tributa poklical na pomoč še [[Beneška republika|Benečane]]. Na pomoč ni prišel nihče. Leta 1463 je sultan Mehmed II. v Bosno povedel svojo vojsko. Kraljevo mesto [[Bobovac]] je kmalu padlo. Stjepan Tomašević se je umaknil v [[Jajce, Bosna|Jajce]] in nato v [[Ključ, Bosna in Hercegovina|Ključ]]. Mehmed je zelo hitro zasedel Bosno in, usmrtil Stjepana Tomaševića in njegovega strica Radivoja. Bosna je uradno padla leta 1463 in postala najbolj zahodnanajzahodnejša provinca Osmanskega cesarstva.

NaV začetku avgusta so Benečani ponovno zasedli Argos in utrdili Korintsko ožino, tako da so obnovili zid Heksamilion in ga opremili s številnimi topovi.<ref name=ref35>Setton 1978: 248.</ref> Začeli so oblegati trdnjavo Akrokorint, ki je obvladovala severozahodni Peloponez. Stalno so se spopadali branilciz branitelji in z Ömer Bejevo vojsko, dokler niso 20. oktobra doživeli težaktežkega poraz inporaza, bili prisiljeni končati obleganje inter se vrniti na Heksamilion in Nauplijo (Nafplion).<ref name=ref35/> V Bosni je Matija Korvin osvojil več kot šestdeset utrjenih mest in po treh mesecih obleganja 16. decembra osvobodil Jajce.<ref name=ref36>Setton 1978: 250.</ref>

Osmanska reakcija je bila hitra in odločna. Mehmed II. je proti Benečanom poslal vojsko pod poveljstvom velikega vezirja Mahmud Paše Anđelovića. Za spopad z beneškim ladjevjem, zasidranim pred vhodom v Dardanele, je ukazal zgraditi ladjedelnico Kadirga Limani v Zlatem rogu in dvehdve trdnjavtrdnjavi, [[Kilidulbahr]] na zahodni strani Dardanel nasproti turškega mesta [[Çanakkale]] in [[Çanakkale |Sultaniye]] v samem mestu, ki naj bi nadzirali ožino.<ref name=ref37>Setton, Hazard & Norman (1969): 326.</ref> Pohod na Peloponez se je začel z osmansko zmago. Sledilo je podrtje Heksamiliona in prodiranje na Peloponez. Po padcu Argosa in nekaj drugih trdnjav so preostale beneške oblasti prisegle zvestobo Osmanskemu cesarstvu.

V Egeji so Benečani spomladi 1464 poskušali zasesti [[Lesbos]] in šest tednov oblegali prestolnico [[Mitilena|Mitileno]]. Po prihodu osmanske vojske pod poveljstvom Mahmud Paše so se morali umakniti.<ref name=ref39> Setton 1978: 251.</ref> Propadel je tudi njihov drugi poskus osvojitve otoka. Beneško ladjevje je preostanek leta preživelo v brezplodnem razkazovanju moči pred Dardanelami.<ref name=ref39/> Na začetku leta 1465 je Mehmed II. poslal v beneški senat svoje pogajalce, katereki so jih so nezaupljivi Benečani zavrnili.<ref>Setton 1978: 273.</ref>

Aprila 1466 so se beneške vojne dejavnosti pod poveljstvom Vettoreja Cappella ponovno okrepile. Njegovo ladjevje je osvojilo severnoegejske otoke Ibmros, Tasos in Samotraka inter zaplulezaplulo v Saronski zaliv med [[Atika|Atiko]] in [[Argolida|Argolido]].<ref name=ref41>Setton 1978: 283.</ref> 12. julija se je Capello izkrcal v [[Pirej]]u in se odpravil na pohod proti [[Atene|Atenam]], glavnemu osmanskemu oporišču v Atiki. Poskus, da bi osvojil Akropolo, je spodletel in njegova vojska se je morala umakniti v [[Patras]], glavno mesto Peloponeza in sedež osmanskega bega. Patras je medtem že oblegala združena grška in beneška vojska.<ref>Spyridon Trikoupis. ''Istoria tis Ellinikis Epanastaseos''. London, 1853–1857. Vol 2, str. 84-85.</ref> Še pred Capellovim prihodom in tik pred tem, da bi mesto padlo, je na bojišče nepričakovano prišla Ömer Bejeva vojska 12.000 konjenikov in pregnala oblegovalce. Šeststo Benečanov in sto Grkov je Ömer Bej odpeljal v ujetništvo, poveljnik Barbarigo je bil usmrčen.<ref>Setton 1978: 284.</ref> Cappello, ki je na prizorišče prišel nekaj dni kasneje, je napadel Osmane in doživel težak poraz. Demoraliziran se je z ostanki vojske vrnil v [[Halkida|Negroponte]], kjer je zbolel in 13. marca 1467 umrl.<ref> Setton (1978): 284–285.</ref> Mehmed II. je leta 1470 osebno oblegal Negroponte, porazil beneško ladjevje, ki je prihajalo na pomoč oblegancem, in nazadnje osvojil mesto.

Pozimi je izbruhnila vsakoletna kuga in oslabila odpor domačinov.<ref name=ref41/> Skenderbeg je v beneški trdnjavi Lissus (Lezhë) umrl zaradi [[Malarija|malarije]], s čimer se je končalo spretno beneško izkoriščanje albanskih velikašev v svojo korist.<ref name=ref45>Finkel 2006: 64.</ref> Po Skenderbegovi smrti se je leta 1474 nekaj severnoalbanskih garnizij pod beneškim poveljstvom, med katerimi so bile najpomembnejše Žabljak Crnojevića, Drishti, Lezha in [[Skadar]], še vedno upiralo Osmanom. Mehmedova vojska, ki naj bi osvojila Skadar, je bila ponovno neuspešna.<ref>George Merula. ''The Siege of Shkodra''. Albanianhistory.net. Arhivirano iz izvirnika 5. oktobra 2013. Pridobljeno 17. septembra 2013.</ref> Sultan je leta 1478–1479 osebno poveljeval obleganju Skadra. Albanci in Benečani so se uspešno upirali njegovim napadom in obdržaloobdržali mesto do sklenitve [[Konstantinopelski mirovni sporazum (1479)|Konstantinopelskega mirovnega sporazuma]] leta 1479, v katerem je bila vdaja Skadra pogoj za končanje vojne.

Sklenitev mirovnega sporazuma je bilbila posledica dejstva, da je Osmansko cesarstvo doseglo predmestja Beneške republike. Mirovni sporazum je Benetkam dovoljeval obdržati [[Ulcinj]], Antivan in [[Drač]], cesarstvu pa so morali prepustiti Skadar, ki je bil že nekaj mesecev v osmanski blokadi, in druga ozemlja ob jadranski obali ter grška otoka Negroponte (Evbeja) in [[Lemnos]]. Razen tega so morali plačati še 100.000 [[Dukat|dukat]]ov povračila za izgube<ref>Alexander Mikaberidze (2011). ''Conflict and Conquest in the Islamic World''. str. 917.</ref> in pristati na plačilo 100.000 dukatov letne takse za trgovinske privilegije na [[Črno morje|Črnem morju]]. Posledica sporazuma je bil zelo oslabljen položaj Beneške republike v [[Levant]]u.<ref>''Venice. The great war against the Turks''. The Encyclopedia of World History (2001).str. 1463–1479). Arhivirano 5. julija na Wayback Machine.</ref>

V [[Seldžuki|poseldžuškem]] obdobju so se v začele drugi polovici [[Srednji vek|srednjega veka]] v Anatoliji začele ustanavljati seldžuške kneževine, znane s skupnim imenom Anatolski bejliki. Središče [[Karamanidi|Karamanidov]], največje sile v Anatoliji, je bilo sprva v sedanjih turških provincah [[Karaman (provinca)|Karaman]] in [[Konya (provinca)|Konya]]. Proti koncu 14. stoletja so začeli v večini Anatolije prevladovati Osmani, ki so zmanjšali karamanski vpliv in prestiž.