'''Terencij''' ([[latinščina|latinsko]] ''Publius Terentius Afer''), [[rim]]ski [[komediograf]], * okoli [[195 pr. n. št.]], † [[159 pr. n. št.]]
Rojen v [[Kartagina|Kartagini]]. V [[Rim]] je prišel kot mlad suženj, kjer mu je njegov gospodar, [[Rimski senat|senator]] [[Terencij Lukan]], daroval svobodo in ga [[izobrazba|izobrazil]]. Družil se je z ljubitelji [[literatura|literature]], ki so se zbrali okrog [[Scipion mlajši|Scipiona mlajšega]] ([[Scipionov krog]]). Ohranilo se je šest njegovih [[komedija|komedij]], ki jih je napisal pod vplivom atiške komedije, zlasti [[MendrMenander|MenandrMenandrovih]]ovih del. Namesto [[Grčija|grškega]] prologa, ki je bil takrat prilubljen, je uvedel svoj uvod, v katerem se je pojasnil umetnosten motiv in obračunaval z literarnimi [[nasprotnik]]i. Uporabljal je bolj zapletene šale za razliko od [[Plavt]]a in od njega je bil močnejši v karakterizaciji oseb in zaradi [[drama|drame]]. Največkrat je živahno opisal ljubezenske zaplete, katerih konec je bila poroka. V rimski literaturi je utiral pot [[helenizem|helenizmu]]. Njegova glavna dela so: ''Andria'' (Dekle iz Androsa. [[165 pr. n. št.]]), ''Heautontimorumenos'' (Kaznovalec samega sebe [[163 pr. n. št.]]), ''Eunuchus'' (Skopljenec ''161 pr. n. št.''), ''Adelphoe'' (Brata [[160 pr. n. št.]]),... Vplival je na mnoge kasnejše avtorje, med drugim na [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molièra]], [[Ludvig Holberg|Holberga]] in [[Gotthold Ephraim Lessing|Lessinga]].
