Ljudska republika Kitajska: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Vrstica 94:
Obdobje z vojsko se je končalo leta 221 pr. n. št., ko je država Č'in osvojila še šest kraljestev in ustanovila prvo enotno kitajsko državo. Kralj Zheng Qin se je razglasil za prvega cesarja [[Dinastija Č'in |dinastije Č'in]]. Uzakonil je Č'inove [[Legalizem (kitajska filozofija) |pravne reforme]] po vsej Kitajski, predvsem prisilno standardizacijo kitajskih pismenk, mere, širine cest (tj. dolžina vozička) in [[Zgodovina kitajskega denarja|denar]]. Njegova dinastija je osvojila tudi plemena Yue v mestu Guangxi, Guangdong in Vietnam. <ref>Sima Qian, Translated by Burton Watson. ''Records of the Grand Historian: Han Dynasty I'', p. 11-12. {{ISBN|0-231-08165-0}}.</ref> Dinastija Č'in je trajala le petnajst let, in je kmalu po smrti prvega cesarja padla, saj so njegove stroge avtoritarne politike vodile k obsežnemu uporu. <ref name="Lewis2007">{{cite book|title=The Early Chinese Empires: Qin and Han|first=Mark Edward|last=Lewis|publisher=Belknap Press|location=London|year=2007|isbn=978-0-674-02477-9}}</ref>
 
Po razširjeni civilni vojni, v kateri je bila požgana cesarska knjižnica v Xianyangu, se je pojavila [[dinastija Han]], ki je vladala Kitajski med 206 pr. n. št. in 220 n. št. in ustvarila kulturno identiteto med prebivalstvom, ki se še vedno spominja v etnonimu Han Kitajci. Han je znatno razširil ozemlje cesarstva, z vojaškimi akcijami, ki so segale v [[Srednja Azija|Srednjo Azijo]], [[Mongolija|Mongolijo]], [[Južna Koreja|Južno Korejo]] in [[Junan]] ter vrnil Guangdong in severni Vietnam od Nanyueja. Vpliv Hanov v [[Srednja Azija|Srednji Aziji]] in [[Sogdija|Sogdiji]] je pomagal vzpostaviti kopensko pot [[svilneSvilna cesta|Svilne ceste]], ki je nadomestila prejšnjo čez [[Himalaja|Himalajo]] v [[Indija|Indijo]]. Kitajska pod Hani je postopoma postala največje gospodarstvo starodavnega sveta <ref>{{cite web|url=http://www.eric.ed.gov/ERICWebPortal/custom/portlets/recordDetails/detailmini.jsp?_nfpb=true&_&ERICExtSearch_SearchValue_0=ED460052&ERICExtSearch_SearchType_0=no&accno=ED460052 |title=Dahlman, Carl J; Aubert, Jean-Eric. ''China and the Knowledge Economy: Seizing the 21st century''|publisher=World Bank Publications via Eric.ed.gov|accessdate=22 October 2012}}</ref>. Kljub začetni decentralizaciji in uradni opustitvi Č'inove filozofije legalizma v korist [[konfucianizem|konfucianizma]], so Č'inove institucije in politike še naprej uporabljali Hani in njihovi nasledniki. <ref>{{cite book|first1=Candice |last1=Goucher |first2= Linda |last2=Walton|title=World History: Journeys from Past to Present – Volume 1: From Human Origins to 1500 CE|year=2013|publisher=Routledge|page=108|url=https://books.google.com/books?id=zdwpAAAAQBAJ&pg=PA108 |isbn=9781135088224}}</ref>
 
Po koncu dinastije Han je sledilo obdobje spopadov, znanih kot [[Tri kraljestva]], katerih osrednje figure so se kasneje zapisale v zgodovino v eni od Štirje [[klasični kitajski romani|Štirih klasik]] kitajske literature. Na koncu je Wei hitro premagal [[dinastija Jin|dinastijo Jin]]. Jin so padli v državljansko vojno ob vzponu razvojno nesposobnega cesarja. [[Pet barbarov]] ali Wu Hu je nato napadlo in vladalo severni Kitajski kot šestnajst držav. Xianbei jih je združil kot severni Wei, čigar cesar Xiaowen je obrnil svojo [[apartheid]]sko politiko njegovih predhodnikov in uveljavil drastično sinhronizacijo svojih subjektov (severnih dinastij), ki jih je v veliki meri vključil v kitajsko kulturo. Na jugu je general Liu Yu zagotovil abdikacijo Jina v korist Lyu Songa. Različni nasledniki teh držav so postali znani kot severne in južne dinastije, obe območji, ki jih je Sui nazadnje ponovno združil leta 581. Sui je obnovil moč Hanov preko Kitajske, spremenil svoje kmetijstvo in gospodarstvo, zgradil Veliki kanal in uveljavil [[budizem]]. Vendar pa so hitro padli, ko je njihov vpoklic za javna dela in neuspešna vojna s Korejo povzročila široke nemire. <ref>David Andrew Graff (2002). ''Medieval Chinese warfare, 300–900.'' Routledge. {{ISBN|0-415-23955-9}}</ref>