|
Po potopitvi je v vodi ostalo na stotine ljudi. Zaradi nizke temperature vode, - 2 °C, so bile njihove možnosti za preživetje majhne. Preživeli potniki v čolnih so oklevali pri reševanju ljudi iz vode, saj so se bali, da bi množica utapljajočih se potnikov potopila čolne. Ob 2:30 j
jee na mestu potopa zavladala smrtna tišina, zaradi podhladitve je večina ljudi padla v nezavest in utonila, takrat so preživeli potniki v čolnih zbrali dovolj poguma in jim na pomoč poslali en reševalni čoln. Temu je pol ure po potopitvi iz ledeno mrzle vode uspelo potegniti le 5 preživelih. Ob 4:00 je na kraj nesreče prišla Carpathia in rešila 705 ljudi, 1.503 ljudi pa je za vedno ostalo v mrzlih vodah severnega Atlantika.
Med preživelimi je bila tudi Violet Jessop, ki je preživela potopitev njene sestrske ladje Britannic, ko je 21. novembra 1916 v Egejskem morju zadela morsko mino ter celo nesrečo njene tretje sestrske ladje Olympic, ko je 20. septembra 1911 ob otoku Wight trčila v križarko HMS Hawke.
== Dogodki po nesreči ==
Novica o potopitvi Titanica se je hitro razširila po svetu. [[17. april|Sedemnajstega17. aprila]] so preko brezžičnega radia začela prihajati prva imena preživelih. Carpathia je v New York priplula dan pozneje ob 9:30. Na pomolih jo je pričakalo okoli 40.000 ljudi. Po izkrcanju je za preživele potnike poskrbelo več dobrodelnih organizacij. Večina potnikov se ni zadržala v New Yorku in je pot nadaljevala po prvotnih načrtih. Preživelo posadko Titanica so vkrcali na ladjo ''SS Lapland'' in jo poslali nazaj v [[Velika Britanija|Veliko Britanijo]]. Tudi Carpathia se ni dolgo časa zadržala v pristanišču, potem ko se je založila z zalogami, je odplula nazaj v [[Evropa|Evropo]]. Kmalu po potopitvi so različne dobrodelne organizacije začele zbirate prostovoljne prispevke za svojce žrtev in preživele. V različnih skladih se je nabralo več milijonov funtov.
Še preden pa je Carpathia priplula v pristanišče,New York so na obeh straneh Atlantika že začeli s preiskavo dogodka. Po zaslišanju preživelih, odgovornih v ladijski družbi in konstruktorjev ladje, se je preiskava na obeh straneh zaključila konec maja 1912. Čeprav sta preiskavi potekali ločeno, sta obe strani prišli do podobnega zaključka. Neuradno, predvsem za medije in javnosti, pa je bil glavni krivec za nesrečo Ismay. Do trka ladje z ledeno goro je prišlo zaradi prevelike hitrosti, s katero je ladja plula skozi nevarne vode. Preiskava je tudi pokazala, da je bila ladja opremljena s premajhnim številom reševalnih čolnov za vse potnike in posadko, ta pa ni bila pravilno usposobljena za reševanje. Neuradno, predvsem za medije in javnost pa je bil glavni krivec za nesrečo Ismay.
Iz poročila o nesreči so izšli tudi novi varnostni predpisi, po katerih so morale imeti vse ladje zadostno število reševalnih čolnov za vse potnike in člane posadke, posadke pa so se morale za primer nesreče redno usposabljati. Ustanovljene so bile tudi posebne patrulje, ki so opazovale in poročale o nevarnosti ledenih gor v severnem Atlantiku. V poročilu je bila omenjena tudi ladja SS Californian, ki je bila na dan potopitve od Titanica oddaljena le nekaj milj. Na Californii so tistega večera na obzorju opazili neko zelo razsvetljeno ladjo, ki izstreljuje rakete, vendar so rakete videli kot bele, kar ni bil znak za nevarnost, zato niso ukrepali, imeli pa so tudi izklopljen radijski sprejemnik, zato niso dobili klica v sili. Opazovanje neznane ladje je potekalo do 2:15, ko so luči na vodni gladini nenadoma izginile. Preplah je bil narejen šele ob 5:30, ko je radijski operater dobil novico o potopitvi Titanica. Po prejemu novice je Californian hitro odplulaodplul na kraj nesreče, kjer je ugotovilaugotovil, da je preživele potnike že pobrala Carpathia. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila ladja, ki jo je opazovala Californian, res Titanic. Potopitev Titanica je bila tudi povod za nastanek prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, ki je bila sprejeta leta [[1914]], dve leti po nesreči.
=== Žrtve nesreče ===
|
