Nikolaj II. Ruski: Razlika med redakcijama

'''Nikolaj II. Ruski''', [[Rusi|ruski]] [[plemičmonarh]], * [[18. maj]] [[1868]], † [[17. julij]] [[1918]].

Bil je zadnji [[carcesar]] [[Carska Rusija|Rusije]], [[kralj]] [[Poljska|Poljske]] in veliki princknez [[Finska|Finske]]. Vladal je od leta [[1894]] do prisilnega sestopa z oblasti leta [[1917]]. Rojen je bil v Aleksandrijskem dvorcu v [[Sankt Peterburg]]u. Bil je sin [[Marija Fjodorovna|Marije Fjodorovne]], rojene [[Dagmar]], [[princesa|princese]] [[Danska|Danske]] in očeta [[Aleksander III. Ruski|Aleksandra Aleksandroviča Romanova]], [[car]]ja [[Aleksander III. Ruski|Aleksandra III.]]

Nikolaj je imel odlično izobrazbo in je verjetno bil najbolj izobražen evropski kraljvladar ob svojem času. Nikolaj je odraščal izolirano v krogu svoje družine in je dozorel zelo pozno. Vedno je bil nezaupljiv, tako do sebe kot do drugih. Zelo malo je imel stika z ljudmi in življenja navadnih prebivalcev sploh ni poznal. Prav tako ni imel skoraj nobenega stika z rusko inteligenco in umetnostno srenjo, kar je verjetno botrovalo temu, da je imel izredno ozke vrednote, kot so čast, služenje in tradicija, kar ga je oviralo kasneje, ko je prevzel prestol in postal car.

Kot carjevič ([[prestolonaslednik]]) je Nikolaj pridobil vojaški naziv poveljnikapolkovnika osebnecesarske stražegarde. Zelo rad je imel vojsko in vedno je v sebi videl vojaka. Vojaška leta so pustila neizbrisen pečat v njegovem značaju in navadah. Tudi njegovi najboljši prijatelji so bili iz časov, ko je bil mladi [[oficir]]. To so bila tudi njegova najsrečnejša leta, ko je bil njegov oče še relativno mlad in mu ni bilo treba skrbeti za državo.

V času služenja vojske je spoznal tudi mlado plesalko iz cesarskega baleta, [[Matilda Kšesinska|Matildo Kšesinsko]], ki je postala njegova prva resna zveza. Toda kmalu zatem je že spoznal svojo bodočo ženo, nemkonemško princeso [[Aleksandra Hessenska|Aleksandro Hessensko]] (Alix von HesseHessen), ki je prestopila v pravoslavno vero in se prekrstila v Aleksandro Fjodorovno. Uradno sta bila zaročena leta [[1893]]. Leta [[1894]] je umrl njegov oče, car [[Aleksander III. Ruski|Aleksander III.]] v carski letni rezidenci [[Livadija]] na [[Krim, Ukrajina|Krimu]].

Nikolaj je menil, da ni sposoben vladati. Zavedal se je, da je naloga vladati [[Rusija|Rusiji]] večja od njegovih sposobnosti in izkušenj. A kljub temu je menil, da je božja usoda tako odločila. Njegova žena je prestopila v pravoslavno vero in si nadela ime Aleksandra Fjodorovna Romanova.

Kmalu po kronanju je car ugotovil, da lahko zaupa le malo ljudem, zato je začel iskati svet pri svoji ženi in pri izbranih prijateljih. Z družino ni živel v [[Zimski dvorec|Zimskem dvorcu]] (Ermitažu), temveč v [[Aleksandrijski dvorec|Aleksandrijskem dvorcu]], njegova obmorska rezidenca pa je bil dvorec [[Peterhof]]. Nikoli ni hotel imeti tajnika, pomagal mu je zgolj carski aide-de-champpribočnik. Rad je imel glasbo, posebno Wagnerjevo Tristana in Izoldo.

Nikolajevi odnosi z [[duma|dumo]] niso bili dobri. Prva duma, v kateri so imeli večino kadeti, se je z njim takoj zapletla v nesoglasja. Čeprav je imel Nikolaj v začetku dober odnos s sorazmerno liberalnim predsednikom vlade [[Sergej Witte|Sergejem Wittejem]], mu Aleksandra ni zaupala, in ko so se politične razmere pričele slabšati, je Nikolaj dumo razpustil. Witte, ki ni razumel dozdevno nepremostljivih težav pri [[reformiranje|reformiranju]] [[Rusija|Rusije]] in monarhije je v pismu, naslovljenem na carja Nikolaja II., z dne [[14. april]]a [[1906]], odstopil, čeprav nekateri trdijo, da ga je car v to prisilil. Nikolaj je Witteja [[22. april]]a istega leta povzdignilodlikoval vz vitezaviteškim redom [[Red sv. Aleksandra Nevskega|Reda sv. Aleksandra Nevskega]].

[[Sankt Petersburg]] so zato dnevno pretresale stavke in zborovanja upornih vojakov. Ob koncu »[[Februarska revolucija|Februarske revolucije]]« leta [[1917]] (februar po starem ruskem koledarju), [[2. marec|2. marca]] (po julijanskem koledarju) ali [[15. marec|15. marca]] gregorijanskem koledarju, so carja Nikolaja II. prisilili k odstopu s prestola. V ta nemen je podpisal naslednjo odstopno izjavo, v kateri je prestol odstopil v svojem imenu in v imenu svojega sina carjeviča Alekseja svojemu bratu, Velikemuvelikemu Grofuknezu [[Mihael Aleksandrovič|Mihaelu Aleksandroviču]]. VA nasprotju z mnenjem mnogih, [[Grof]] [[Mihael Aleksandrovič|Aleksandrovič]] ni nikoli odstopil s položaja, ker tudi ni bil okronan. Nasprotno,je zavrnil je sprejeti prestol, s čimer je le-ta postal prazen in je čakal na odločitev oz. določitev naslednjega vladarja s strani predstavnikov ljudiljudstva.

''V teh odločilnih dneh življenja [[Rusija|Rusije]], Smo menili, da je Naša zavestna dolžnost omogočiti Našim ljudem kar se da trdno zvezo med njimi samimi in konsolidacijo vseh narodnih sil, ki bosta omogočili hitro dosego zmage. V soglasju s Carsko [[Duma|Dumo]] smo menili, da se je najbolje odpovedati prestolu Ruskega imperija in odstopiti z oblasti. Ker se Mi ne želimo ločiti od našega ljubljenega sina, predajamo prestol našemu bratu, Velikemuvelikemu Grofuknezu [[Mihael Aleksandrovič|Mihaelu Aleksandroviču]] in mu podeljujemo Naš blagoslov ob prevzemu prestola Ruskega imperijacesarstva. NešemuNašemu bratu naročamo, da vodi državne zadeve v polni in neprekinjeni zvezi s predstavniki ljudi in zakonodajnimi organi, po načelih, ki jih bodo postavili oni in na katerih bo izrekel svojo zaprisego. V imenu Naše vroče ljubljene domovine, naročamo Našim vernim sinom domovine, da izpolnijo svojo sveto dolžnost do domovine, da ubogajo carja v težkih trenutkih državnih preizkušenj in mu pomagajo, skupaj s predtavniki ljudi, da vodijo Ruski imeprij na pota zmage, blaginje in slave. Naj Gospod [[Bog]] pomaga [[Rusija|Rusiji]]!''

Provizorična vlada v [[Sankt Petersburg]]u, ki jo je vodil [[Aleksander Kerenski]] ([[1881]]–[[1970]]) je carja Nikolaja, njegovo ženo Aleksandro in njihove otroke najprej zadrževala na njihovem domu, v Aleksandrijski palači v [[Carsko selo|Carskem selu]], oddaljem 20 kilometrov od [[Sankt Petersburg]]a. Da bi jih odstranili od morebitnih težav in napadov, se je vlada [[Aleksander Kerenski|Kerenskega]] odločila za premestitev carske družine na vzhod, v sibirski [[Tobolsk]] avgusta [[1917]], kjer so ostali v času [[Oktobrska revolucija|Oktobrske revolucije]]. Po njej so jih premestili v [[Jekaterinburg]], ki je bil pod nadzorom [[Rdeča armada|Rdeče armade]] in [[Boljševik]]ov. Bili so zaprti v hiši nekega vaškega trgovca Ipatieva, ki jo je dal v osemdestihsedemdesetih letih prejšnjega stoletja porušiti upravnik tamkajšnje pokrajine in kasnejši prvi ruski predsednik [[Boris Nikolajevič Jelcin]].

Kmalu po premestitvi carske družine v Jekaterinburg so jih Boljševiki [[17. julij]]a [[1918]] umorili. O dogodkih v noči iz [[16. julij|16.]] na [[17. julij]] obstajata dve temeljni in najbolj verodostojni poročili, in sicer poročilo eksekutorja Jurovskega in poročilo magistratasodnika Sokolova.

Nikolaj in Aleksandra Fjodorovna (rojena Alixprincesa vonAlix Hessehessenska) sta imela štiri hčerke in enega sina:

*Velika vojvodinjakneginja Olga (* 15. november 1895; † 17. julij 1918)

*Velika vojvodinjakneginja Tatjana (* 10. junij 1897; † 17. julij 1918)

*Velika vojvodinjakneginja Marija (* 26. junij 1899; † 17. julij 1918)

*Velika vojvodinjakneginja Anastazija (* 18. junij 1901; † 17. julij 1918)

*Carjevič in veliki knez Aleksej (* 12. avgust 1904; † 17. julij 1918)