Fran Levstik: Razlika med redakcijama

Fran Levstik se je rodil v kmečki družini v [[Dolnje Retje|Dolnjih Retjah]] pri [[Velike Lašče|Velikih Laščah]] 28. septembra 1831. Obiskoval je ljubljansko normalko in gimnazijo, a mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi in katehetom [[Anton Globočnik|Antonom Globočnikom]] ni opravil. Leta 1854 je bil kot štipendist nemškega viteškega reda sprejet v semenišče v Oloumucu na [[Moravska|Moravskem]]. Študij bogoslovja je moral naslednje leto pustiti zaradi ovadbe o nemoralnosti pesniške zbirke, ki je izšla leta 1854 v Ljubljani. Prek Dunaja, kjer je poslušal predavanja [[Fran Miklošič|Frana Miklošiča]] in se seznanil z [[Vuk Stefanović Karadžić|Vukom Karadžićem]], se je vrnil v domovino. Preživljal se je kot domači učitelj, najprej pri grofu Paceju na gradu Turnu pri [[Moravče|Moravčah]], nato pri pesniku [[Miroslav Vilhar|Miroslavu Vilharju]] na KurcuKalcu .pri [[Senožeče|Senožečah]]. Pozneje je služboval kot tajnik in urednik. Od leta 1861 je bil tajnik Slavjanske čitalnice v [[Trst|Trstu]], leta 1863 je postal urednik [[Miroslav Vilhar|Vilharjevega]] političnega časnika ''[[Naprej (časopis)|Naprej]]''. Po letu dni je bilo izhajanje časnika zaradi Levstikove kritike političnih razmer ustavljeno, Vilhar pa je bil obsojen na krajšo zaporno kazen. Leta 1864 je postal tajnik [[Slovenska matica|Slovenske matice]] v Ljubljani, zatem urednik [[Anton Wolf (duhovnik)|Wolfovega]] slovensko-nemškega slovarja. V letih 1868–69 je občasno sodeloval pri ''[[Slovenski narod (časnik)|Slovenskem narodu]]''. Leta 1869 je na Dunaju začel izdajati »zabavljivo-šaljiv list« ''Pavliha''. Okoli 1870 je bil Levstik obtožen narodnega izdajstva, češ da za satirični časopis ''Pavliha'' prejema državno podporo. S sedmo številko je moral ustaviti izhajanje časopisa, saj so se mu izneverili skoraj vsi naročniki. Zatem je pomagal [[Josip Stritar|Stritarju]] pri urejanju ''[[Ljubljanski zvon|Ljubljanskega zvona]]'', preživljal pa se je s službo kontrolnega urednika pri slovenskem prevodu državnega zakonika. Leta 1872 je s pomočjo vodje licejske knjižnice Gottfrieda Muysa in Frana Miklošiča dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici. Tu je služboval do smrti. Po vrnitvi v Ljubljano se je popolnoma umaknil iz javnega in političnega življenja. Zaradi telesnih in psihičnih naporov je zbolel za duševno boleznijo. Umrl je 16. novembra 1887 v Ljubljani.

Čeprav Levstik ni ustvaril nobenega večjega pripovednega besedila, velja za enega prvih klasikov slovenske [[proza|pripovedne proze]]. Pisal je krajše pripovedne oblike kot so [[umetna pripovedka]] (''[[Martin Krpan z Vrha]]''), [[literarni potopis]] (''[[Popotovanje odiz Litije do Čateža]]''), [[satirična groteska]] (''Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi'') in [[povest]] (''Deseti brat'').