Nadiža: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Lenovo50 (pogovor | prispevki)
m →‎Zunanje povezave: slepa povezava
Natisone (pogovor | prispevki)
slog
Vrstica 3:
 
[[Slika:Črni in beli potok.png|thumb|300x300px|Potek obeh potokov (Črni in Beli) do sotočja. Črna in bela točka označujeta približno območje izvirov. Liniji tečeta svojo pot, seveda na trenutke kdaj zaideta za dolinami. V dolini vidimo Nadižo (modra).]]
Nadiža je 60 km dolga reka. Je hudourniškega značaja, zato ima več izvirov, največja izvira sta Rio Bianco/Beli Potok (ita) ter Črni Potok/Rio Nero. Ko se združita teče pod imenom Nadiža v Breginjskem kotu. . Porečje obsega 309 [[kvadratni kilometer|km²]]. Od sotočja Belega in Črnega potoka do izliva [[potok]]a Legrade teče po [[Državna meja|državni meji]] med Slovenijo in Italijo. priPri [[Logje]]h zavije proti severovzhodu, blizu naselja [[Kred]] pa ostro proti jugu v okoli 3 km dolgo in preko 1000 m globoko [[soteska|sotesko]] med gorama [[Matajur]] (1642 m) in Monte Mia/Mija (1237 m). Pri [[Mejni prehod|mejnem prehodu]] [[Robič]] prestopi v Italijo, kjer teče čez osrednji del [[Beneška Slovenija|Beneške Slovenije]] in se pri [[Čedad]]u globoko zareže v [[Furlanija|Furlansko nižino]] ter se po 60 km celotnega toka izliva v [[Ter (reka)|Ter]].
 
V zgornjem toku dela Nadiža nekaj manjših korit. Do Čedada je reka zaradi čistosti bogata z živalskimi vrstami; pogosta je [[podvrsta (biologija)|podvrsta]] [[Primorski koščak|primorskega koščaka]] Austropotamobius pallipes italicus. Ena najbolj čistih in najtoplejših alpskih rek po ustnem izročilu celi rane in ima zdravilen učinek.
Vrstica 12:
Nadiža po pomenu besede je voda, ki z močnim virom privre na dan.
 
Prvič je bila omenjena že v 7. stoletju, v knjigi zgodovina Langobardov (»Historia Langobardorum«), kjer je [[Pavel Diakon]] opisal prihod Slovanov, bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670 ob reki Nadiži:
 
"Broxas dicitur, non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis"
 
Istega imena in pomena je tudi izvir dolinske Save v Planici. Nadiža je pristno slovensko ime in se ne da razlagati iz drugega jezika. Na zemljevidu je imenovana Natisone, pod Oglejem, kot močan izvirek talne vode, pa nosi ime Natissa. To ime je znano še izza časa starih Rimljanov. Nadiža je takrat bila glavna reka vzhodne Furlanije, v njo se je po mnenju geografa in zgodovinarja Czörniga stekala tudi Soča. Nadiže v današnjem teku stari Rimljani niso poznali. [[Plinij]] jo našteva med rekami, ki se izlivajo med Timavom in Plave [Piave] v morje, pa ne pozna imena Sontius (Soča). Pavel DiakonusDiakon opisuje veliko povodenj iz l. 585 po Kr. Po vsej severni Benečiji. Takrat je mnogo rek menjalo svoje struge. L.Leta 1490 je bila druga velika povodenj in menda je šele takrat Soča med Villessse (V lesi) in St. Petrom [St. Pier d`Isonzo] obrnila na jug, pomaknjeno od pritoka Ter v Nadižo. Stara struga Tera v dolnji Furlaniji sedaj ni zdržema vidna nikjer več. Le zadnji izliv, še danes imenovan Natissa, spominja na močno plovno reko, ki je tekla pod velikim rimskim emporijem Aquileia proti Gradežu v morje. Stara Soča, ki bi se bila iztekala v Nadižo, je za časa Rimljanov tvorila meje Italije. Na njenih bregovih so se vršile velike bitke za premoč medzahodommed zahodom in vzhodom. Vendar dr. Gregorutti (Archeografo Triestino) po ostankih rimskih zgradb, cest in mostov verjetneje dokazuje, da je Soča vedno tekla po lastni strugi od Gradišča doli tik ob vznožju Krasa, ter se iztekala v ‘lacus Timavus’ danes močvirje pod Tržičem (Monfalcone) ob Lokavcu. Ter in Nadiža sta takrat tekla naravnost proti jugu v današnjo strugo Natisse. Ime Nadiže bi torej kazalo, da so slovenski pastirji in poljedelci starodavno pleme, ki je še pred Rimljani in pred Oglejem bivalo od Karnijskih Alp pa do morja. (Henrik Tuma, Izza velike vojne)
[[Slika:Nadiža-Natisone.jpg|thumb|300x300px|Nadiža/Natisone od izvirov do izliva v reko Ter.]]
== Slike ==