Karel II. Avstrijski: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Engelbert (pogovor | prispevki)
m pp
Vrstica 26:
Bil je tretji sin cesarja [[Ferdinand I. Habsburški|Ferdinanda I.]] in njegove žene Ane Češke. Po smrti svojega očeta in delitvi habsburških dežel je postal deželni knez [[Notranja Avstrija|Notranje Avstrije]], ki je obsegala [[Štajerska (vojvodina)|Štajersko]], [[Kranjska|Kranjsko]], [[Koroška (vojvodina)|Koroško]], [[Goriška|Goriško]] in [[Trst]]. Njegovo vladavino je zaznamovala [[reformacija]] in obramba proti [[Osmansko cesarstvo|Osmanom]]. Svoj sedež je imel v [[Gradec|Gradcu]]. Za razliko od svojega brata [[Maksimiljan II. Habsburški|Maksimiljana]], je bil predan katolik. Tako je na svoje ozemlje povabil [[Jezuiti|jezuite]] in spodbujal [[Protireformacija|protireformacijo]]. Leta 1571 se je poročil s svojo nečakinjo Marijo Ano. Skupaj sta imela kar 15 otrok, od katerih so trije umrli že v zgodnjem otroštvu.
 
Leta 1572 je moral z [[graška pacifikacija|graško pacifikacijo]] štajerskemu [[Plemstvo|plemstvu]] priznati svobodo vesti in svobodo bogoslužja. Za meščane je veljala le svoboda vesti, toda ti so se po najbližjih gradovih lahko udeleževali tudi maš. Ker je verska svoboda veljala tudi za "verske sorodnike" plemstva, so si ti to razlagali tudi kot podložnike svojih zemljiških gospostev. Po graški pacifikaciji se je [[protestantizem]] močno razširiril tudi po Kranjski in Koroški, zaradi tega je neprestano prihajalo do sporov med plemstvom in meščani ter Karlom. Leta 1578 je cesar [[Rudolf II. Habsburški|Rudolf II.]] prenesel skrb za obrambo Hrvaške na Karla. Zaradi velikanskih stroških vzdrževanja [[Vojna krajina|Vojne krajine]], je nujno potreboval nove vire denarja.
 
Tako je bil, ker je nujno potreboval denar za obrambo proti osmanskim napadom, 9. februarja 1579 v [[Bruck]]u prisiljen sprejeti zahteve [[deželni stanovi|deželnih stanov]] glede protestantizma. Dal je pisno izjavo in zagotovilo, da ne bo ukrepal proti nikomur v notranjeavstrijskih deželah, ki se priznava k protestantizmu. Stanovi pa so privolili v nove davke za potrebe Vojne krajine. Dogodek je znan kot t. i. [[bruška pacifikacija|bruška verska pomiritev]], ki je zagotovila versko svobodo tako rekoč vsemu prebivalstvu. Le za štiri mesta ([[Celovec]], [[Ljubljana]], [[Gradec]] in [[Judenburg]]) je Karel dovolil tudi protestantske pridigarje in protestantske šole. Leta po tem pomenijo najvišji, čeprav kratkotrajen vzpon protestantizma v Notranji Avstriji.