Gregorjevo: Razlika med redakcijama

Šega spuščanja gregorčkov, kot jo poznamo iz virov 19. Inin prve polovice 20. Stoletja, najdenih na Slovenskem, se je razvila v 15. Ali 16. stoletju, ko so rokodelci začeli v zimskem času delati ob luči, zato je izvor spuščanja luči po vodi starejši od šege, ki jo na podlagi slovenskih virov povezujemo s spuščanjem gregorčkov.

Ko je bil v veljavi julijanski koledar, je bilo po Evropi v navadi spuščati luči po vodi na dan goda [[Sv. Lucija|sv. Lucije]] (takrat na dan zimskega solsticija). V alpskem prostoru se je šega prenesla na poznejše datume, viri- šele tedaj rokodelci.

Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil [[Perun|Perunov]] atribut, prav tako les in smola, voda je bila [[Veles (bog)|Velesova]], njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje z ognjem, ki so ga dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, ki so ga obvladovali, vzpostavili nov red in z dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja.

Izraz gregorčki, s katerimi so označeni predmeti, ki jih ljudje spuščajo po vodi na predvečer goda, se je uveljavil že v zadnji tretjini 20. stoletja;  predmeti z dodanimi svečami ali lučmi drugih vrst in so izdelani za namen spuščanja po vodi.