Heksameter: Razlika med redakcijama

Prvi slovenski distih se nahaja v [[Janez Čandek|Čandkovem]] prevodu Kanizijevega malega katekizma iz leta 1615, to je pesem Boshjim inu S. Catolishke Karshanske Matere Cerkve pokornim Otrozhizham. Čandek se ni držal ne latinskih pravil o dolžini zlogov ne svojega jezikovnega občutka, da so dolgi le naglašeni zlogi, ampak je naglase razvrščal poljubno. Sledijo trije rokopisni heksametri, ki jih je v krstno knjigo bogojanske župnije v letu 1697 zapisal prekmurski duhovnik [[Štefan Blaževič]]. Sledi zatišje do Pohlinove [[Kranjska gramatika|''Kranjske gramatike'']] leta 1768, kjer so podana naglasna in metrična pravila, ki se jih sam v svojih heksametrih v Pisanicah ni držal (Wyteska pesm, katiro je sloshil P*.M*.D*.). Pohlinovim verzom so podobni tudi [[Martin Naglič|Nagličevi]]. Pisanice vsebujejo pet pesmi v heksametrih in distihih, poleg že omenjenih Pohlina in Nagliča sta jih pisala tudi [[Valentin Vodnik|Vodnik]] in [[Janez Mihelič|Mihelič]]. Zanimivo je, da osrednji pisaniški pesnik [[Feliks Dev|Janez Demascen Dev]] ni pisal heksametrov. Pisanicam (1779-1781) sledi zatišje do 30-ih let 19. stoletja, ko so objavljali [[Jakob Zupan]], [[Miha Kastelic|Mihael Kastelic]] in [[Stanko Vraz]]. Heksameter v 19. stoletju je najbolj zaznamovala »pravda o slovenskem šestomeru« v 70-ih letih, kjer sta bili glavni temi vprašanje moške in ženske cezure ter vprašanje spondeja oz. ponarejanja spondejev. Leta 1876 je [[Josip Stritar|Stritar]] v svoji razpravi Šestomer slovenski, ki je bila objavljena v Zvonu, predlagal, da se spondeji delajo po pravilu naglašeni zlog + besedna meja + poljubni zlog in da mora biti cezura moška. Stritar je odkritje tega pravila pripisal [[Josip Cimperman|Josipu Cimpermanu]], ki je pesnil od konca 60-ih let, vendar sta po njem prva pisala Zupan in Kastelic. Za zgled je postavil tudi [[Jovan Vesel Koseski|Jovana Vesela Koseskega]], njegove izvirne pesmi (Bravcam Novic, Novice Bravcam, Slovenija cesarju Ferdinandu) in prevode. Vraz je zapisal 26 pesmi v heksametru, ko je še pisal v slovenskem jeziku, vendar so vse ostale rokopisne, [[France Prešeren|Prešeren]] pa se jih je lotil v letih pred smrtjo (Zabavljivi napisi, V spomin Matija Čopa). Svoje stališče o heksametrih je Prešeren prvič izrazil že prej v zbadljivki Heksametristam, objavljeni v [[Krajnska čbelica|''Krajnski čbelici'']], ki se najbrž nanaša na Kastelica in Zupana, ki sta pisala drug tip heksametra. V 20. stoletju je potrebno omeniti prevode [[Anton Sovre|Antona Sovreta]], ki je prepesnil več kot 35 000 verzov. Uveljavil je kategorično zahtevo, da se mora heksameter začeti z močno arzo, zato se njegovi stavki pogosto začnejo z rahlo arhaičnim veznikom ako namesto če. Njegovi najpomembnejši deli sta prepesnitvi [[Odiseja|Odiseje]] in [[Iliada|Iliade]].

 

Tipi slovenskega heksametra izhajajo iz kombinacije pravil o dolžini oz. [[naglas|naglasu]] ter pravil o tvorbi spondeja. Gre za pet različnih zgodovinskih kategorij, ki so posledica različnih teorij o tem, kaj je dolgi zlog. Ti tipi so: strogi naglasni heksameter, grško-latinski tip psevdokvantitativnega heksametra, psevdokvantitativni heksameter, brezpravilni psevdokvantitativni heksameter ter daktilsko-trohejski oz. naglasni heksameter.