Wikipedija

Georg Friedrich Händel: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
burek
Tulsi (pogovor | prispevki)
62 urejanj
m Reverted 1 edit by 194.249.165.72 (talk) to last revision by 89.142.194.162. (SWMT)
Oznaka: razveljavitev
Vrstica 15:
'''Georg Friedrich Händel''' (po krstni knjigi ''Georg Friederich Händel'', anglicirano ''George Frideric Handel''), [[Nemci|nemško]]-[[Angleži|angleški]] [[skladatelj]], * [[23. februar]] [[1685]], [[Halle]] (Saale), [[Nemčija]], † [[14. april]] [[1759]], [[London]], [[Anglija]].
 
Njegov opus obsega 42 [[Opera|oper]] in 25 [[oratorij]]ev – med njimi ''[[Mesija (Händel)|Mesijo]]'' s svetovno znano »Alelujo« –, cerkveno glasbo za angleški dvor, [[Kantata|kantate]] in številna orkestralna, komorna in klavirska dela. Händel, čigar umetniško delo zajema vse zvrsti njegovega časa, je bil hkrati tudi aktiven gledališki impresario. Velja za enega najbolj plodovitih in vplivnih glasbenikov v zgodovini.
 
== Življenjepis ==
kanta[[Slika:Händelhaus - ILN 1859-07-18.jpg|thumb|right|Najstarejša znana slike Händlove rojstne hiše, bakrorez iz ''The Illustrated London News'' 18. julija 1859]]
=== Mladost ===
[[Slika:Händelhaus - ILN 1859-07-18.jpg|thumb|right|Najstarejša znana slike Händlove rojstne hiše, bakrorez iz ''The Illustrated London News'' 18. julija 1859]]
[[Slika:George Frideric Handel baptismal register.jpg|thumb|left|Vpis Händla v krstno knjigo na dan 24. februarja 1685 - arhiv cerkve Marije pomočnice Halle)]]
Skladateljev oče Georg (1622 - 1697) je bil [[brivec]] in [[ranocelnik]]. Bil je dvorni kirurg vojvode [[Saška|Saškega]] - [[Weiβenfels]]. Ko je očetu Georgu umrla prva žena (1682), se je po kratkem času oženil z 32-letno Dorotheo Taust (1651 - 1730), ki je bila hči [[župnik]]a. Prvi otrok tega zakona je kmalu umrl (1684). Po Georgu Friedrichu pa sta se rodili še dve deklici: Johanna Christina (1690 - 1709) in Dorothea Sophia (1697 - 1718). Skladatelj je z njima in njunimi otroki vzdrževal stike.
[[Slika:Fotothek df roe-neg 0001686 001 Händeldenkmal auf dem Marktplatz.jpg|thumb|right|Spomenik Händlu na trgu v Halle, 1949]]
Edini pravi vir za skladateljevo mladost je življenjepis, ki temelji na pripovedi Händlovega dolgoletnega asistenta [[John Christopher Smith|Johna Christopherja Smitha]], napisal pa ga je [[John Mainwarings]] (1760). Še predno je bil Händel star osem let, ga je oče vzel s seboj na obisk svojega sina iz prvega zakona, ki je služboval na dvoru Weiβenfelsov, kot [[komornik]]. Skladatelj je za to pot dolgo moledoval. Na dvoru se je hitro spoznal in spoprijateljil z glasbeniki, ki so mu dovolili igrati na [[orgle]]. Vojvoda ga je nekega dne slučajno slišal igrati in takoj spoznal njegovo velikansko nadarjenost. Resno se je pogovoril z njegovim očetom in mu predlagal fantovo šolanje. Argumenti vojvode so omehčali nenavdušenega očeta, ki za glasbo ni imel nobenega smisla ne interesa. Tako je mladi Georg Friedrich po vrnitvi domov v Halle dobil glasbenega učitelja [[Friedrich Wilhelm Zachow|Friedricha Wilhelma Zachowa]], ki je bil [[organist]] v ''cerkvi Naše ljube gospe'' v Halleju. Začel ga je poučevati [[kompozicija (glasba)|kompozicijo]], instrumente s tipkami, pa tudi [[oboa|oboo]] in [[violina|violino]]. Vzpodbujal je njegov neverjeten apetit po pisanju ogromnih količin vokalne glasbe in tako je še kot otrok napisal vsak teden en [[motet]].
 
Ko je bil star 12 let, je dobil priložnost, da svoje spretnosti in znanje pokaže na [[berlin]]skem dvoru, kjer je zapustil izjemen vtis. [[Brandenburg|Brandenburški]] knez - kasnejši kralj [[Friderik I. Pruski]] mu je ponudil službo.
 
Različni podatki pa kažejo na možnost, da je bil Georg Friedrich v Berlinu leto ali več kasneje. Skladateljev oče je leta 1697 umrl. Vseeno je mladenič nadaljeval s šolanjem in ga končal. Takoj nato se je vpisal na takrat ustanovljeno univerzo v Halleju, kjer je študiral pravo. Še istega leta (1702) se je zaposlil kot organist v [[stolnica|stolnici]].
 
=== Hamburška leta ===
Po enem letu uvajanja je odšel kot nadarjeni samostojni glasbenik v [[Hamburg]]. Tam je pod vodstvom [[Reinhard Kaiser|Reinharda Keiserja]] cvetela edina nemška operna hiša, ki si je takšno ime zaslužila. Zasedel je mesto drugega violinista v [[orkester|orkestru]], kmalu pa je prevzel pomembnejše mesto [[čembalist]]a. Navezal je prijateljske stike s komponistom, [[dirigent]]om in [[pevec|pevcem]] [[Johann Mattheson|Johannom Matthesonom]], ki je kasneje napisal nekaj pomembnih glasbeno teoretičnih del kot na primer ''[[Das neu - eröffnete Orchesteren]]'' in ''[[Grundlage einer Ehrenpforte]]''. V tem času se je pokazala priložnost za obetavno delo v [[Lübeck]]u, kjer se je ostareli mojster [[Dietrich Buxtehude]] odpravljal v pokoj. Na pot sta se odpravila skupaj z Matthesonom, vendar nista vedela, da je služba organista povezana s poroko starejše Buxtehudejeve hčere. Ta pustolovščina se je 'srečno' končala, naslednja pa bi lahko imela drugačne posledice. Ob premieri Matthesonove opere ''[[Cleopatra]]'' v Hamburgu, je Händel iz neznanega razloga zavrnil mesto dirigenta in se vrnil na običajno mesto čembalista. Mattheson je v lastnem delu pel vlogo ''Antoniusa''. Spor med glasbenikoma se je razširil tudi zunaj gledališča. Sčasoma se je polegel in v naslednjem obdobju sta sodelovala in ostala prijatelja. Iz Matthesonovih kasnejših zapiskov pa lahko marsikaj izvemo o Händlu.
 
Za veliki petek 1704 je Händel uglasbil [[Pasijon po Janezu]] na besedilo opernega [[libretist]]a ''Christiana Postela''. Mattheson je delo ostro kritiziral in zapiski o tem so se ohranili do danes.
 
Prva Händlova opera ''[[Almira]]'' je bila uprizorjena 8. januarja 1705 in je doživela velik uspeh. Čez nekaj tednov je skladatelj želel očarati občinstvo z naslednjo opero Nero, ki pa ni bila dobro sprejeta. Händel je pač delal po takrat običajnih metodah, ki so bile v navadi v Hamburgu. Besedila so bila mešanica nemščine in italijanščine, glasba pa je bila narejena po [[eklektika|eklektični]] metodi. Veliko [[tema (glasba)|tem]] iz teh oper odseva skladateljeva kasnejša velika dela. Händel je v Hamburgu zložil še dve ne preveč uspešni deli: Dafne in Florindo. Počasi pa se je odpravil po Evropi in najprej našel mecena v Gianu Gastonu de [[Medici]]. V [[Italija|Italijo]] se je preselil spomladi 1706.
 
=== Italijansko obdobje ===
V Italiji je ostal tri leta. Zadrževal se je v [[Firence|Firencah]], [[Rim]]u, [[Neapelj|Neaplju]] in [[Benetke|Benetkah]]. Prav veliko znanega pa o tem delu skladateljevega življenja ni. Znane so posamezne anekdote, ki jih razberemo iz biografij znanih italijanskih [[baročna glasba|baročnih]] glasbenikov in pomembnih osebnosti. Tako izvemo, da se je srečeval s [[Corelli]]jem in Lottijem in obema [[Scarlatti]]jema. Postal je znan pod vzdevkom '''Sas'''. [[Domenico Scarlatti]] ga je nekoč poslušal, ne da bi vedel kdo igra. Händel je v neki cerkvi [[improvizacija|improviziral]] na orgle. Scarlatti je izjavil, da to zanesljivo izvaja Sas, ali pa sam hudič. Ob drugi priložnosti je v glasbeni druščini Corelli na violino izvajal Händlovo [[uvertura|uverturo]] k ''Triumfu časa in resnice''. Händel ga je nekaj časa poslušal, nato pa mu je violino iztrgal iz rok in rekel: »''To se igra takole!''« In odigral je pasažo. Nato se je Corelli opravičil: »''Ta muzika, moj ljubi Sas ima francoski priokus in jaz se na to ne razumem.''«
 
V Italiji je Händel zložil dve operi: ''Rodrigo'', spomladi 1707 v Firencah in ''Agripino'' 1709 v Benetkah. Uverturo iz zadnje je čez 44 let uporabil za [[oratorij]] ''Jephtha''. V Rimu, kjer je tedanji [[papež Klemen XI.]] prepovedal opere, je zložil dva oratorija. ''La Resurrezione'' (1708) in [[alegorija|alegorijo]] ''Il Trionfo del Tiempo e del Disinganno'', leta 1707. To delo je čez 46 let predelal in je pravzaprav njegovo zadnje delo v celoti (''The Triumph of Time and Truth''). Poleg velikih del je v Italiji zložil še ''Aci, Galatea e Polifemo'' (Neapelj, 1708), [[pevski zbor|zborovska]] dela (''Dixit Dominus'') in solo [[kantata|kantate]]. S temi deli si je v Italiji pridobil in utrdil veliko slavo. Leta 1709 je sprejel ponudbo [[knez]]a [[Georg Ludwig von Hannover|Georga Ludwiga von Hannover]], da bi se zaposlil pri njem. Dogovor je vseboval tudi daljša obdobja brez zadolžitev. Prosti čas je mojster izkoristil za obisk Londona. Tja je prišel kot izrazit skladatelj italijanske opere. Debitiral je 24. februarja 1711 z opero ''Rinaldo''. Obveznosti so ga peljale nazaj v [[Hannover]], kjer je zložil niz [[vokal]]nih [[duet]]ov za princeso Carolino, knezovo snaho in kasnejšo britansko kraljico.
 
[[Slika:London Handel House.jpg|thumb|right|200px|Händlova hiša v Londonu (25 Brook Street)]]
 
=== Prva leta v Londonu ===
V oktobru 1712 se je Händel vrnil v London. Tam je ostal do konca življenja. Prva leta je preživel pri grofu Burlingtonu v bližini Londona. Glavna skladateljeva dela tega obdobja sta bili dve italijanski operi in ''[[Utrecht]] [[te deum]]'', ki je bil napisan za kraljico Ano, za kar mu je ta namenila dosmrtno [[renta|rento]] 200 [[funt]]ov.
 
Ker je skladatelj svojo odsotnost s Hannovrskega dvora preveč razvlekel, ga je na to knez pisno opomnil. V septembru 1714 je Hannovrski knez postal angleški kralj Jurij I. Zanj je Händel takoj zložil čudovito delo ''Wassermusik'' (Glasba na vodi). Kralj mu je zaradi tega podvojil dohodek. Postal je še princesin glasbeni učitelj in tako pridobil še 200 funtov rente. Ko je leta 1716 s kraljem odšel na obisk v Nemčijo, je za to priložnost zložil [[pasijon]] v [[nemščina|nemškem]] jeziku, kar je bilo njegovo zadnje delo na besedilo v materinščini.
Po vrnitvi je pri grofu Carnavon (kasneje vojvoda Chandos) izvajal mnoge [[koncert (glasbena prireditev)|koncerte]]. ''Acis in Galatea'', ''Esther'', ''12 Chandos anthems''; dela za [[čembalo]], ki so poznana pod imenom ''Harmonični kovač''.
 
=== Razcvet opere ===
Tesnejše sodelovanje z vojvodo Chandosom se je končalo ob novem letu 1719. Händel se je pripravljal na nov izziv z ustanavljanjem [[Royal Academy of Music]]. Postal je njen glasbeni [[direktor]]. V tem času je tudi špekuliral pri ''South Sea Company'', kjer je investiral 10.000 funtov. Za novačenje pevskega [[ansambel|ansambla]] se je podal na kontinent in večino pevcev pridobil v [[Dresden|Dresdnu]]. Uspelo mu je angažirati celo popularnega [[kastrat]]a ''Senesina'', ki je bil pripravljen sodelovati s Händlovo [[akademija (šola)|akademijo]] v sezoni 1720 - 1721. [[Premiera]] zelo uspešne opere ''Radamisto'' je bila 27. aprila 1720. Poleg Händla so v akademiji sodelovali tudi drugi glasbeniki, kot na primer [[Giovanni Battista Bononcini]] in [[Attilo Ariosti]]. Nastala sta dva tabora, ki sta si sovražno stala nasproti, kot [[politična stranka|politične stranke]]. Najprej se je tehtnica nagibala na stran Bononcinijevih privržencev, kasneje pa je prevladal Händel s svojimi tehtnimi deli: [[Giulio Cesare]], [[Tamerlano]] in [[Rodelinda]]. V najboljšem obdobju se je akademija finančno pokrivala sama s svojim delom in je bila občasno celo donosna. Voditelji ustanove s Händlom na čelu so iskali možnosti, da bi angažirali še več pevskih zvezd. V januarju 1723 jim je uspelo pritegniti [[Francesca Cuzzoni|Francesco Cuzzoni]], v maju 1726 pa Faustino Bordoni. Takšna kadrovska politika pa je predstavljala veliko breme, saj je akademijo samo Cuzzonijeva stala 2500 funtov na sezono. Spremenil se je tudi okus publike, ki je bila vedno bolj naklonjena delom v [[angleščina|angleškem jeziku]]. Tipičen primer je bila z burnim uspehom sprejeta [[Beraška opera]] v letu 1728.
 
=== Zaton opere ===
Angleško [[državljanstvo]] je pridobil 13. februarja 1726. V tem času je glasbena akademija propadla. Takoj pa je z [[J.J. Heidegger]]jem začel nov projekt, ustanovila sta nov ansambel za novo opero. Mojster se je v [[Italija|Italijo]] odpravil v jeseni 1728 iskat pevce. Angažiral je [[Antonio Bernacchi|Antonia Bernacchia]]. Ob povratku je napravil še manjši ovinek in poleti 1729 obiskal svojo mater v [[Halle]]ju, ter stare znance v [[Hannover|Hannovru]] in [[Hamburg]]u. Novo operno delo je predstavil 2. decembra 1729 - [[Lotario]]. Kot posebna atrakcija pa je nastopil Senesino. V Londonu se je pojavila še ena konkurenčna operna hiša z [[Nicolo Porpora|Nicolo Porporo]] kot skladateljem in Händlu odvzela velik del občinstva. Händel pa se je že začel zanimati za drugo glasbeno obliko, to je bil [[oratorij]] na angleška besedila iz [[stara zaveza|stare zaveze]].
 
V sezoni 1732 - 1733 je zložil oratorij [[Debora]], kasneje še opero [[Atalija]], kjer je prvič uporabil dva zbora. Naslednje obdobje je bilo verjetno najtežje v skladateljevem življenju. Kljub izjemni delavnosti, v nizu je zložil opere [[Ariodante]], [[Alcina]], [[Orlando]], je operna akademija leta 1737 dokončno propadla. Mojster je doživel hud udarec in sodobniki poročajo, da je delno ohromel, kar kaže na [[možganska kap|možgansko kap]]. Verjetni vzrok je bila preobremenjenost. Händel je odšel na zdravljenje v [[Aachen]], kjer si je hitro opomogel in prišel nazaj v staro formo za komponiranje.
 
=== Čas oratorija ===
Svoje velike uspehe je Händel začel s [[Savel (Händel)|Savlom]] in [[Izrael v Egiptu (Händel)|Izraelom v Egiptu]]. Največkrat izvajano delo [[Mesija (Händel)|Mesija]] je predstavil 13. aprila [[1742]] v [[Dublin]]u. O tej premieri in naslednjih ponovitvah kroži [[anekdota]], da so prireditelji prosili moške (opomba na plakatih), naj pustijo [[sablja|sablje]] doma, da bi tako lahko več poslušalcev vstopilo v dvorano. Koncerte so namreč poslušali stoje in orožje se ni smelo dotikati drugih.
 
Na področju oratorija je bil Händel brez konkurence. Pod vplivom vstaje [[jakobinci|jakobitov]] 1745 je zložil junaški oratorij [[Juda Makabejec]], ki je doživel velik uspeh. 1751 so se pri skladatelju pojavile prve težave z vidom. Med komponiranjem oratorija [[Jephtha (Händel)|Jephtha]] mu je pri pisanju že pomagal asistent. Händel se je v maju 1752 odločil za operacijo oči. Operacija je uspela. Do konca življenja je nadziral izvajanje svojih del, predeloval orgelska dela, posamezne [[arija|arije]] ter popolnoma prenovil delo iz italijanskega obdobja ''The Triumph''. Še en teden pred smrtjo je vodil izvedbo oratorija Mesija. Umrl je 14. aprila 1759. Pokopan je v [[Westminstrska katedrala|Westminstrski katedrali]].
 
== Glasbena dela ==
Händlova dela so klasificirana v več številčnih razvrstitvah:
 
* '''HWV''': ''Verzeichnis der Werke Georg Friedrich Händels'', klasifikacija [[Bernd Baselt|Bernda Baselta]]
* '''HG''': ''G. F. Händels Werke: Ausgabe der Deutschen Händelgesellschaft'' (uredil ''F. W. Chrysander'')
* '''HHA''': '''''H'''allische '''H'''ändel-'''A'''usgabe''
* '''CB''': Händlov tematsko-kronološki katalog (uredil ''A. Craig Bell'')
 
=== Händlov orkester ===
Za interprete Händlovih oper in oratorijev so zapiski o velikosti posameznih skupin v orkestrih pod Händlovo taktirko in pa o tem, kako so se njegova dela sploh igrala, velikega pomena. Iz Italije, kjer Händel v hiši Ruspoli ni imel nobenega vpliva na sestavo orkestra, vemo zasedbo za ''[[La Resurrezione]]'':
2 trobenti, 4 oboe, 23 violin (pod vodstvom koncertnega mojstra Corellija), 4 viole, 6 čelov in 6 kontrabasov. Ostale navedbe so uganka, govora je o še o eni majhni bas violini (lahko da gre za Violo da gamba, kot jo zahtevala partitura) in eno pozavno. Flavte niso omenjene, vendar jih, kot je bil običaj, igrajo oboisti.
Sestava Londonskega opernega orkestra je bila pa v celoti v Händlovih rokah. Protokol vojvode Portlanda iz leta 1720 našteva naslednjih 34 glasbenikov: 1 trobenta, 4 oboe, 3 fagoti, 17 violin, 2 violi, 4 čeli, 2 kontrabasa, 1 teorba.
1727 omenja skladatelj na berlinskem dvoru [[Johann Joachim Quantz]], ki se je tedaj zadrževal v Londonu, da so v orkestru »predvsem Nemci, poleg nekaj Italijanov in nekaj Angležev... Castrucci, italijanski violinist, je vodja«.
Leta 1728 Francoz Fourgeroux v svojem poročilu o potovanju v Anglijo navaja za izvedbo opere v King’s Theatre King naslednjo zasedbo: 24 violin in viol (na prvem pultu brata [[Pietro Castrucci|Castrucci]]), 3 violončeli, 2 kontrabasa, 1 lutnja, 2 čembala. Kar se pihal tiče, je samo omenil, da so občasno nastopile tudi flavte in trobente. Oboe in fagote je popolnoma pozabil. Igranje akordov med recitativov se mu je zdelo smešno, gotovo mu od doma to ni bilo znano. Poročal je tudi, da so pri tem igrali samo en čelo, oba čembala in lutnja.
Pred premiero ''Orlanda'' poroča leta 1733 Sir John Clark Penicuick, da ga je število instrumentalnih virtuozov presenetilo, našteje dve oboi, 4 fagote, več kot 24 violin, 4 violončele, 2 veliki violi da gamba (kontrabasa), 2 čembala in teorbo. Pritožuje se nad orkestrom, ki je bil sem in tja tako glasen, da je preglasil vokaliste. V času 1733–1745<ref>Burney, Charles: ''A general history of music: … Vol. 4'', London 1789, S. 373, Cambridge Library Collection, 2011, ISBN 978-1-108-01642-1.</ref><ref>Charles Burney: ''A general history of music: … Vol. 4.'' London 1789, S. 669, Cambridge Library Collection, 2011, ISBN 978-1-108-01642-1.</ref> je bilo [[Francisco Caporale]] solo čelist v Händlovem orkestru. Igral je violončelo s petimi strunami in v tem obdobju mnogi od Händlovih solov za violončelo prilagojeni temu instrumentu.
Zadnji dostopni notni material je za izvedbe ''Mesije'' za čas okoli leta 1750: 4 oboe, 4 fagoti, 2 roga, 2 trobenti, pavke, 14 violin (8 „prvih“ in 6 „drugih“), 6 viol, 3 čeli in 2 kontrabasa.
== Opus (izbor) ==
=== Opere ===
{{Poslušaj
| filename = Handel - messiah - 04 and the glory of the lord.ogg
| title = Mesija: Slava Bogu (And the Glory of the Lord)
| alt = Mesija: Slava Bogu (And the Glory of the Lord)
| description =
| filename2 = Handel - messiah - 12 for unto us a child is born.ogg
| title2 = Mesija: Dete nam je rojeno (For unto us a child is born)
| alt2 = Mesija: Dete nam je rojeno (For unto us a child is born)
| description2 =
| filename3 = Handel - messiah - 38 how beautiful are the feet.ogg
| title3 = Mesija: Kako lepa so stopala
| alt3 = Mesija: Kako lepa so stopala
| description3 =
| filename4 = Handel - messiah - 44 hallelujah.ogg
| title4 = Mesija, Aleluja
| alt4 = Mesija, Aleluja
| description4 =
}}
{| class="wikitable"
![[Händel-Werke-Verzeichnis|HWV]]
!Ime
!Praizvedba
!Kraj
!Libreto
!Pripomba
|-
| 1
| ''[[Almira (Händel)|Der in Kronen erlangte Glückswechsel, oder: Almira, Königin von Kastilien]]''
| align="right" | 8. Januar 1705
| [[Oper am Gänsemarkt]], Hamburg
| [[Friedrich Christian Feustking|F. C. Feustking]], po G. Pancieri
|
|-
| 2
| ''[[Nero (Oper)|Die durch Blut und Mord erlangte Liebe, oder: Nero]]''
| align="right" | 25. Februar 1705
| Oper am Gänsemarkt, Hamburg
| [[Friedrich Christian Feustking|F. C. Feustking]]
| Glasba izgubljena
|-
| 3
| ''[[Der beglückte Florindo]]''
| align="right" | Januar 1708
| Oper am Gänsemarkt, Hamburg
| [[Heinrich Hinsch|H. Hinsch]]
| Glasba izgubljena
|-
| 4
| ''[[Die verwandelte Daphne]]''
| align="right" | Februar 1708
| Oper am Gänsemarkt, Hamburg
| [[Heinrich Hinsch|H. Hinsch]]
| Glasba izgubljena
|-
| 5
| ''[[Rodrigo (Oper)|Vincer se stesso è la maggior vittoria (“Rodrigo”)]]''
| align="right" | Herbst 1707
| Firence
| po [[Francesco Silvani|F. Silvani]]:<br />''Il duello d'amore e di vendetta''
|
|-
| 6
| ''[[Agrippina (Händel)|Agrippina]]''
| align="right" | 26.&nbsp;December&nbsp;1709
| [[Teatro Malibran|Teatro San Giovanni Grisostomo]], Benetke
| [[Vincenzo Grimani|V. Grimani]]
|
|-
| 7a/b
| ''[[Rinaldo]]''
| align="right" | 24. Februar 1711
| [[Her Majesty’s Theatre|Queen’s Theatre, Haymarket]], London
| [[Giacomo Rossi|G. Rossi]], po [[Aaron Hill|A. Hill]], po [[Torquato Tasso|T. Tasso]]: ''La Gerusalemme Liberata''
|
|-
| 8a/b/c
| ''[[Il Pastor fido (Händel)|Il Pastor fido]]''
| align="right" | 22. November 1712
| Queen’s Theatre, Haymarket, London
| [[Giacomo Rossi|G. Rossi]], po [[Giovanni Battista Guarini|G. B. Guarini]]
|
|-
| 9
| ''[[Teseo]]''
| align="right" | 10. Januar 1713
| Queen’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Philippe Quinault|P. Quinault]]: ''Thésée''
|
|-
| 10
| ''[[Lucio Cornelio Silla]]''
| align="right" | 2. Junij 1713?
| [[Burlington House]] oder Queen’s Theatre, Haymarket, London
| [[Giacomo Rossi|G. Rossi]]
|
|-
| 11
| ''[[Amadigi|Amadigi di Gaula]]''
| align="right" | 25. Maj 1715
| [[Her Majesty’s Theatre|King’s Theatre, Haymarket]], London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Antoine Houdar de la Motte|A. H. de la Motte]]: ''Amadis de Grèce''
|
|-
| 12a/b
| ''[[Radamisto]]''
| align="right" | 27. April 1720
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Domenico Lalli|D. Lalli]]:<br />''L'amor tirannico, o Zenobia''
|
|-
| 13
| ''[[Il Muzio Scevola]]''
| align="right" | 15. April 1721
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Paolo Antonio Rolli|P. A. Rolli]], po [[Silvio Stampiglia|S. Stampiglia]]
| samo&nbsp;3.dejanje je delo Händla<br />(1. Akt: F.Amadei;<br />2. Akt: [[Giovanni Battista Bononcini|G. Bononcini]])
|-
| 14
| ''[[Floridante|Il Floridante]]''
| align="right" | 9. December 1721
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Paolo Antonio Rolli|P. A. Rolli]], po [[Francesco Silvani|F. Silvani]]:<br />''La costanza in trionfo''
|
|-
| 15
| ''[[Ottone (Oper)|Ottone, Re di Germania]]''
| align="right" | 12. Januar 1723
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Stefano Pallavicini|S. B. Pallavicino]]: ''Teofane''
|
|-
| 16
| ''[[Flavio, Re de’ Longobardi]]''
| align="right" | 14. Maj 1723
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po M. Noris:<br />''Flavio Cuniberto''
|
|-
| 17
| ''[[Giulio Cesare|Giulio Cesare in Egitto]]''
| align="right" | 20. Februar 1724
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Giacomo Francesco Bussani|G. F. Bussani]]
|
|-
| 18
| ''[[Tamerlano]]''
| align="right" | 31. Oktober 1724
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po A. Piovene: ''Tamerlano & Il Bajazete'',<br />po N. Pradon: ''Tamerlan''
|
|-
| 19
| ''[[Rodelinda (Händel)|Rodelinda, Regina de’ Langobardi]]''
| align="right" | 13. Februar 1725
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Antonio Salvi|A. Salvi]],<br />po [[Pierre Corneille|P. Corneille]]: ''Pertharite''
|
|-
| 20
| ''[[Publio Cornelio Scipione]]''
| align="right" | 12. Marec 1726
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Paolo Antonio Rolli|P. A. Rolli]], po [[Antonio Salvi|A. Salvi]]
|
|-
| 21
| ''[[Alessandro (Oper)|Alessandro]]''
| align="right" | 5. Maj 1726
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Paolo Antonio Rolli|P. A. Rolli]], po O. Mauro:<br />''La superbia d'Alessandro''
|
|-
| 22
| ''[[Admeto|Admeto, Re di Tessaglia]]''
| align="right" | 31. Januar 1727
| King’s Theatre, Haymarket, London
| O. Mauro, po [[Aurelio Aureli|A. Aureli]]: ''L'Antigona delusa da Alceste''
|
|-
| 23
| ''[[Riccardo Primo|Riccardo I., Re d’Inghilterra]]''
| align="right" | 11. November 1727
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Paolo Antonio Rolli|P. A. Rolli]], po F. Briani:<br />''Isacio tiranno''
|
|-
| 24
| ''[[Siroe (Händel)|Siroe, Re di Persia]]''
| align="right" | 17. Februar 1728
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Pietro Metastasio]]
|
|-
| 25
| ''[[Tolomeo|Tolomeo, Re di Egitto]]''
| align="right" | 30. April 1728
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Nicola Francesco Haym|N. F. Haym]], po [[Carlo Sigismondo Capece|C. S. Capece]]: ''Tolomeo e Alessandro''
|
|-
| 26
| ''[[Lotario]]''
| align="right" | 2. December 1729
| King’s Theatre, Haymarket, London
| [[Giacomo Rossi|G. Rossi]], po [[Antonio Salvi|A. Salvi]]: ''Adelaide''
|
|-
| 27
| ''[[Partenope (Händel)|Partenope]]''
| align="right" | 24. Februar 1730
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Silvio Stampiglia|S. Stampiglia]]
|
|-
| 28
| ''[[Poro|Poro, Re dell’Indie]]''
| align="right" | 2. Februar 1731
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Pietro Metastasio]]:<br />''[[Alessandro nell’Indie]]''
|
|-
| 29
| ''[[Ezio (Händel)|Ezio]]''
| align="right" | 15. Januar 1732
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Pietro Metastasio]]
|
|-
| 30
| ''[[Sosarme|Sosarme, Re di Media]]''
| align="right" | 15. Februar 1732
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Antonio Salvi|A. Salvi]]:<br />''Dionisio, Rè di Portogallo''
|
|-
| 31
| ''[[Orlando (Händel)|Orlando]]''
| align="right" | 27. Januar 1733
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Carlo Sigismondo Capece|C. S. Capece]], po [[Ludovico Ariosto|L. Ariosto]]: ''Orlando furioso''
|
|-
| 32
| ''[[Arianna in Creta]]''
| align="right" | 26. Januar 1734
| King’s Theatre, Haymarket, London
| Libretto: po [[Pietro Pariati|P. Pariati]]: ''Arianna e Teseo''
|-
| A11
| ''[[Oreste (Händel)|Oreste]]'' ([[Pasticcio (Musik)|Pasticcio]])
| align="right" | 18. December 1734
| [[Royal Opera House|Theatre Royal, Covent Garden]], London
| [[Giacomo Rossi|G. Rossi]], po [[Giovanni Battista Guarini|G. B. Guarini]]
|
|-
| 33
| ''[[Ariodante]]''
| align="right" | 8. Januar 1735
| Theatre Royal, Covent Garden, London
| po [[Antonio Salvi|A. Salvi]]: ''Ginevra, Principessa di Scozia'', po [[Ludovico Ariosto|L. Ariosto]]: ''Orlando furioso''
|
|-
| 34
| ''[[Alcina]]''
| align="right" | 16. April 1735
| Theatre Royal, Covent Garden, London
| po A. Fanzaglia: ''L'isola di Alcina'', po [[Ludovico Ariosto|L. Ariosto]]:<br />''Orlando furioso''
|
|-
| 35
| ''[[Atalanta (Händel)|Atalanta]]''
| align="right" | 12. Maj 1736
| Theatre Royal, Covent Garden, London
| po B. Valeriano: ''La caccia in Etolia''
|
|-
| 36
| ''[[Arminio]]''
| align="right" | 12. Januar 1737
| Theatre Royal, Covent Garden, London
| po [[Antonio Salvi|A. Salvi]]
|
|-
| 37
| ''[[Giustino]]''
| align="right" | 16. Februar 1737
| Theatre Royal, Covent Garden, London
| po N. Beregani und [[Pietro Pariati|P. Pariati]]
|
|-
| 38
| ''[[Berenice (Oper)|Berenice, Regina d’Egitto]]''
| align="right" | 18. Maj 1737
| Theatre Royal, Covent Garden, London
| po [[Antonio Salvi|A. Salvi]]
|
|-
| 39
| ''[[Faramondo]]''
| align="right" | 3. Januar 1738
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Apostolo Zeno|A. Zeno]]
|
|-
| 40
| ''[[Serse]]'' (deutscher Titel: Xerxes)
| align="right" | 15. April 1738
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Nicolò Minato|N. Minato]] und [[Silvio Stampiglia|S. Stampiglia]]
|
|-
| A 14
| ''[[Giove in Argo]]'' ([[Pasticcio (Musik)|Pasticcio]])
| align="right" | 1. Maj 1739
| King’s Theatre, Haymarket, London
| po [[Antonio Maria Lucchini|A. M. Lucchini]]
|
|-
| 41
| ''[[Imeneo]]''
| align="right" | 22. November 1740
| Theatre Royal, [[Lincoln’s Inn Fields]], London
| po [[Silvio Stampiglia|S. Stampiglia]]
|
|-
| 42
| ''[[Deidamia (Oper)|Deidamia]]''
| align="right" | 10. Januar 1741
| Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London
| [[Paolo Antonio Rolli|P. A. Rolli]]
|
|}
 
=== Oratoriji ===
{| class="wikitable"
!HWV
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Georg_Friedrich_Händel«