Štefan Uroš V.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m odstranil Kategorija:Umrli leta 1371 s pomočjo HotCat |
nadaljevanje |
||
Vrstica 21:
'''Stefan Uroš V. Nemanjić''' ([[Srbščina|srbsko]] Стефан Урош V/Stefan Uroš V), znan tudi kot '''Uroš Nemočni''' (srbsko Урош Нејаки/Uroš Nejaki) je bil drugi cesar (car) [[Srbsko cesarstvo|Srbskega cesarstva]], ki je vladal od leta 1355 do 1371. Pred tem je je od leta 1346 vladal kot kralj in sovladar svojega očeta [[Stefan Dušan|Stefana Dušana]], * okoli [[1336]], † [[4. december]] [[1371]].<ref>Ćirković 2004, str. 64-65, 75-80.</ref>
==Mladost==
Stefan Uroš V. je bil edini sin srbskega kralja [[Stefan Dušan|Stefana Uroša IV. Dušana]] in Helene Bolgarske, sestre [[Bolgarija|bolgarskega]] kralja [[Ivan Aleksander|Ivana Akeksandra]]. Po Dušanovem kronanju za cesarja je bil Stefan Uroš leta 1346 kronan za srbskega kralja,<ref>Ćirković 2004, str. 64-65.</ref> čeprav je v državi ''[[de facto]]'' vladal njegov oče. Po očetovi smrti leta 1355 je bil kronan za carja. Ob kronanju ni bil več mladoleten, vendar je ostal zelo odvisen od svoje matere in nekaj članov dvora.
==Vladanje==
[[Ivan VI. Kantakuzen]], sodobnik Stefana Uroša V., omenja, da je kmalu po smrti Stefana Dušana in Uroševem prevzemu oblasti začelo Srbsko cesarstvo razpadati.<ref>Mihaljčić 1975, str. 11–12.</ref><ref>Kantakouzenos III, 314.</ref> Kantakuzen se je osredotočil predvsem na grški del cesarstva in ne na njegovo srbsko jedro. Splošen nered in nemoč centralne oblasti sta se pokazala šele mnogo kasneje v Uroševi vladavini.<ref>Mihaljčić 1975, str. 11–12.</ref> Po Mihaljčiću so v prvih letih vladavine ozemeljsko celovitost Uroševega imperija na jugu ogrožali predvsem napadi od zunaj.<ref name=ref6>Mihaljčić 1975, str. 13.</ref>
Smrti Uroševega očeta je hitro sledila smrt guvernerja Tesalije Preljuba. Spomladi 1356 se je na obali [[Tesalija|Tesalije]] izkrcal despot Nikifor II. Orsini Dukas s svojo vojsko in jo hitro osvojil. Orsini je zatem iz [[Etolija|Etolije]] in [[Akarnija|Akarnije]] izrinil despota [[Simeon Uroš Nemanjić|Simeona Uroša]], strica in najbližjega moškega sorodnika mladega cesarja. Simeon se je umaknil v Epir in zahodno Makedonijo, osvojil Kostur in se razglasil za carja v upanju, da bo postal Urošev sovladar ali ga celo zamenjal na srbskem prestolu.<ref>Mihaljčić 1975, str. 14.</ref> Njegova razglasitev ni bila splošno sprejeta. Podprlo ga je samo nekaj južnih pokrajin.<ref name=ref9>Mihaljčić 1975, str. 17.</ref> Ker Sabor (državni svet) v [[Skopje|Skopju]] ni sprejel Simeonovih zahtev, je postal Simeon politično dejavnejši in objavil tudi nekaj listin.<ref name=ref9/> Leta 1358 je napadel [[skadar]]sko regijo in poskušal osvojiti staro srbsko pokrajino [[Zeta|Zeto]], vendar je bil premagan.<ref>Mihaljčić 1975, str. 18–19.</ref> Po porazu se je obrnil proti jugu in ponovno osvojil Epir in Tesalijo, kjer je še naprej vladal kot ''"car Srbov in Grkov"''.<ref>Ćirković 2004, str. 75-76.</ref>
Iz zgodnje zgodovine vladanja Uroša V. obstaja dokument, ki je v nasprotju s splošnim mnenjem o njegovi nesposobnosti. Leta 1356 je Matej Kantakuzen, kandidat za [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinski]] prestol, zbral vojsko 5.000 Turkov in se odpravil na pohod na Ser, srbsko prestolnico [[Uglješa Mrnjavčević|Jovana Uglješe]]. Uroš V., čigar mati je vladala iz Sera, se je odločil zbrati vojsko in jo braniti. Ko so Matej in njegovi Turki napadli Ser, je oblegancem prišel na pomoč Vojihna iz Drame, ključna oseba v tej regiji. Porazil je Turke in ujel Mateja Kantakuzena. Obdržal ga je v ujetništvu, dokler ga ni odkupil bizantinski cesar [[Ivan V. Paleolog]].
==Sklici==
{{sklici|2}}
| |||