Ukrajinščina: Razlika med redakcijama

Ukrajinščina je tako kot ostali vzhodnoslovanski jeziki fleksiven jezik.

 

Nekatere značilnosti ukrajinskega jezika, po katerih se razlikuje od drugih vzhodnoslovanskih jezikov:

 

V ukrajinščini namesto ruskega trdega znaka jor (ъ) pišejo apostrof (ukr. з'їзд, rus. съезд 'izvoz, zasedanje'), včasih tudi namesto mehkega znaka (ь), kadar po pravilih ukrajinske fonologije mehčanje ni možno (ukr. сім'я, rus. семья 'družina'). Na poseben način izgovarjajo tudi diftonge ДЖ, ДЗ in ДЗЬ: na stiku pripone in korena se izgovarjajo ločeno (піджарити 'peči, pražiti', віджйлий 'zastarel', підземний 'podzemen', підзирати 'opazovati'), če pa se nahajajo znotraj korena besede, se berejo kot en zvok [d͡ʒ], [d͡z] in [d͡z^j] (джерело 'izvir, studenec', бджола 'čebela', дзьоб 'kljun').

 

Za prečrkovanje uporabljamo abecedno tabelo (zgoraj). Ruska in ukrajinska cirilica ne temeljita na fonetičnem principu. V vzhodni cirilici ločimo mehčane in trde samoglasnike; mehka samoglasnika (i, e) že implicirata izgovor kot /ji/ ali /je/, pri trdih samoglasnikih (a, o, u) pa za označevanje mehkih glasov ja, jo, ju uporabljajo posebne črke я, ё, ю. Problem pri prečrkovanju so fonemi, za katere v slovenščini nimamo približka. To so "trdi i" ter razlikovanje med mehkejšim in tršim g in h oziroma kh .

 

Pri prečrkovanju z domačenjem se izognemo zapisu za glasove, ki jih slovenščina ne pozna: y (trdi i) zamenjamo z i (namesto natančnega Kyjiv kar Kijiv oziroma po ruskem Kijev); ne ponavljamo soglasnikov (namesto Vynnycja kar [[Vinica]]), ne pišemo kh ampak kar h.

 

Nekateri jezikoslovci zagovarjajo tezo neodvisnega razvoja jezika, ki izhaja iz dejstva, da je starovzhodnoslovanščina bila izključno knjižni jezik. Tako naj bi bil nastanek ukrajinščine ter ruščine in beloruščine povezan z razpadom praslovanščine.

 

Ukrajinski jezik se je razvil iz staroruščine, ki pa izvira iz praslovanščine (6. stoletje). V 11. in 12. stoletju, ko so se začela oblikovati tri vzhodnoslovanska plemena, je bil osnova Kijevske Rusije staroslovanski jezik južnih Slovanov.

 

Do 14. stoletja na območju staroruskega jezika ni bilo večjih narečnih razlik. Georgij A. Haburgajev zgodnje vzhodnoslovansko območje deli na dve narečni skupini: jugo-vzhodnoslovansko in severo-vzhodnoslovansko. Od 8. do 11. stoletja je središče južnega dela bilo Podneprovje (Подніпров’я ali Наддніпрянщина), središče severnega dela pa Priilmenje (Приільменська низовина), od koder so se govorci vzhodnoslovanskih govorov razselili po vsem območju bodoče Kijevske Rusije. Govorci južno-vzhodnoslovanskih narečij so zajeli območja današnjega ukrajinskega, beloruskega in jugo-vzhodnega ruskega jezika, govorci severo-vzhodnoslovanskih govorov pa območja severnega dela bodočega ruskega jezika. Tisti čas je za vzhodnoslovansko območje veljala narečna enotnost. V 14. stoletju pride do oblikovanja ločenih vzhodnoslovanskih jezikov, ki je povezano z nastankom Litovske kneževine na zahodu in mongolsko-tatarskimi vpadi.

 

Po vstopu bodočih ukrajinskih in beloruskih ozemelj v sestav Velike litovske kneževine, se je na ozemlju Litovske Rusije v 14. in 15. stoletju oblikoval zahodnoruski jezik (руска мова), pri čemer ni prihajalo do stikov med pogovornimi jeziki. Do 16. stoletja je zahodnoruski jezik bil naddialekt na vsem ozemlju Velike kijevske kneževine, od 16. stoletja naprej pa začne nanj vplivati ukrajinski pogovorni jezik. Ločitev staroukrajinskega in starobeloruskega narečja ni bila popolna.

 

V 17. in 18. stoletju je narečje vse bolj vplivalo na knjižni jezik, zlasti v delih raznih avtorjev. Na koncu 18. stoletja je zaradi priključitve Ukrajinskega ozemlja k Rusiji nad knjižno ukrajinščino nadvladala ruščina. 

 

Zahodnoruski jezik ni sovpadal z ukrajinskim pogovornim jezikom. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje se je na osnovi pogovornega jezika razvil nov ukrajinski knjižni jezik. Prvi avtor, ki je pisal v tem jeziku je bil I. Kotljarevski, ki je na osnovi jugozahodnih narečij oblikoval knjižni jezik. Prav na tem območju se je najprej začela razvijati ukrajinska narodna kultura v prvi polovici 19. stoletja. V povsem lingvističnem smislu se je kodifikaciji knjižnega jezika bolj približal Ivan Nekraševič, ki je skušal ustvariti normo knjižnega jezika na osnovi severnih narečij.

 

V 20. in 30. letih 20. stoletja je ukrajinski jezik dosegel velik razvoj. Leta 1921 je bil na Ukrajinski znanstveni akademiji ustanovljen Inštitut ukrajinskega znanstvenega jezika. Oblikovali so katedro za ukrajinski jezik. Izdan je bil rusko-ukrajinski slovar (1924-1933) in razni učbeniki ukrajinskega jezika.

 

Nastal je na osnovi srednjepodneprovskih govorov jugo-vzhodne narečne skupine. Knjižni jezik so normirali Kotljarevski in njegovi nasledniki: Jevgenij P. Grebenko in Lev I. Borovikovski na osnovi  poltavskega narečja, Kvitka G. Fjodorovič na osnovi sloboždanskih narečij. Oče sodobnega ukrajinskega knjižnega jezika naj bi bil Taras Ševčenko, ki je uporabil narečje južnih Kijevcev. V knjižni jezik so vključene tudi značilnosti drugih jugo-vzhodnih narečij, v manjši meri tudi severnih in jugozahodnih.

 

== Jezikovne značilnosti ==

 

Ukrajinščina pozna 48 fonemov:

 

* 10 mehkih diftongov: /ɲː/ — нн, /ɟː/ — дд, /cː/ — тт, /ʎː/ — лл, /t͡sʲː/ — цц, /zʲː/ — зз, /sʲː/ — сс, /t͡ʃʲː/ — чч, /ʒʲː/ — жж, /ʃʲː/ — шш

 

Ukrajinščina pozna 6 samoglasnikov: /ɑ/ — a, /ɛ/ — e, /i/— i, /u/ — y, /ɔ/ — o, /y/ — и.

 

Združitev /j/ s samoglasnikom izražajo posebne črke я, є, ї, ю (яблуко 'jabolko', юний 'mlad', п'єса 'igra, drama', їдкий 'jedek'). Z dvema črkama pišejo йо in v nekaterih narečjih йи. 

 

Večina ukrajinskih soglasnikov ima tri kategorije:  trd, mehčan (palataliziran) in dolg soglasnik (л, л^й, лл або н, н^й, нн.). V pisavi se te kategorije odražajo s posebnim znakom za mehkost (-ь) in trdost (apostrof), dolžino soglasnika pa zapišemo z zaporedjem dveh istih črk. Glasova [d͡z] – дз in [d͡ʒ] – дж nimata posebnih črk, oba se pišeta z dvema črkama.

 

V nekaterih jugo-vzhodnih narečjih je /rʲ/ asimiliral sledeči /j/ in tvoril dolg mehek [rʲː], npr. пірря [ˈpirʲːɐ] [п'і́р':а], knjižno пір’я [ˈpirjɐ] [п'і́рйа] 'perje'. Besed s črko ґ [g] je zelo malo (ґанок 'balkon', ґудзик 'gumb'). V nekaterih starejših besedilih črka г označuje tako h kot g.

 

 

Samostalniki se v ukrajinščini sklanjajo v sedmih sklonih: imenovalniku (називний), rodilniku (родовий), dajalniku (давальний), tožilniku (знахідний), orodniku (орудний), mestniku (місцевий) in zvalniku (кличний).

 

|}

 

Pridevnik se v ukrajinščini ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu. Po pomenu se pridevniki delijo na kakovostne (якісні) in odnosne/razmerne (відносні), med katere spadajo tudi vrstni ter svojilni pridevniki (присвійні).

 

Presežnik (найвищий ступінь) se tvori z dodajanjem predpone най- 'naj-': сильніший 'močnejši'— найсильніший 'najmočnejši, червоніший — найчервонiший (rdeč – v sln. le po analitičnem načinu – bolj rdeč – najbolj rdeč). Presežnik je lahko okrepljen s pomočjo členkov як- 'kot, kakor' in що- 'kaj': якнайсильніший, щонайсильніший (v sln. mogoče le s predpono naj- 'najmočnejši'). Po analitičnemu načinu primerniku pridevnika le še dodamo predpono naj-, tako dobimo besedi найбільш 'najbolj', найменш 'najmanj': найбiльш сильний 'najbolj močen', найменш сильний 'najmanj močen'.

 

Glagolu lahko določimo kategorijo vida, naklona, časa, osebe, števila, načina in spola (v pretekliku). Ukrajinščina pozna dve osnovni spregatvi glagolov. Prva ima glagolsko pripono -е-, -є- (tretja oseba množine ima pripono -у-, -ю), druga pa -и-, -ї- (v tretji osebi množine -а-, -я-). Izjeme so дати 'dati', бути 'biti', їсти 'jesti', *вісти 'povedati', ki so atematski glagoli.

{| class="wikitable sortable"

|}

 

V ukrajinščini razlikujejo štiri glagolske čase: sedanjik (теперішній час), ki ga tvorijo le nedovršni glagoli: читає 'berem'; preteklik (минулий час): читав 'bral je', читала 'brala je'; predpreteklik (давноминулий час): читав був 'je bil bral', читала була 'je bila brala'; prihodnjik (майбутній час): прочитає 'prebral bom', буде читати, читатиме 'bral bom'). V sedanjiku in prihodnjiku se glagoli spregajo glede na osebo in število, v pretekliku in predpretekliku le glede na število, v ednini pa še glede na osebo.

 

Predpreteklik se tvori analitično s pretekliškimi oblikami glagola in s preteklikom pomožnega glagola бути 'biti' (був вів 'je bil vodil', було вело 'je bilo vodilo', була вела 'je bila vodila', були вели 'so bili vodili').

 

Osnovno besedišče ukrajinščine sestavljajo besede slovanskega (земля 'zemlja', голова 'glava', син 'sin', лiто 'poletje', риба 'riba', бджола 'čebela') in vzhodnoslovanskega izvora (сiм’я 'družina', бiлка 'veverica' собака 'pes', сорок 'štirideset', дев’яносто 'devetdeset'). Pri tem je večina besed vzhodnoslovanskega izvora spremenila svoj pomen v primerjavi z beloruščino in ruščino (ukr. чоловiк 'soprog, mož, moški' – ru. человек, blr. чалавек — ukr. людина 'človek').