Wikipedija

Dušanov zakonik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Roksi1 (pogovor | prispevki)
2.123 urejanj
Brez povzetka urejanja
m m/dp/dewiki/slog
Vrstica 1:
'''Dušanov zakonik''' ([[srbščina{{jezik-sr|srbsko]]: Душанов законик}}) je najpomembnejši zakonik srednjeveške fevdalne [[Srbija|Srbije]], sprejet leta [[1349]] na skupščini v [[Skopje|Skopju]].
 
== Nastanek ==
 
Dušanov zakonik (v starih rokopisih ga imenujejo '''Zakon Blagovjernago Cara Dušana'''), je poleg [[Savin nomokanon|nomokanona Svetega Save]] najpomembnejši zakonik fevdalne Srbije. Zakonik je bil sprejet na zborih cerkvenih dostojanstvenikov in plemstva leta [[1349]] in dopolnjen leta [[1354]]. Njegov namen je bil zavarovati položaj in pooblastila plemstva, dati zakonsko osnovo za posedovanje [[sebar|meropah]]ov in drugih [[sebar]]jev in učvrstiti oblast na osvojenih ozemljih z ustanovitvijo enotne [[Balkan|balkanske]] države.
 
Zakonik je sestavljen iz 135 do 201 člena, odvisno od različice ohranjenega rokopisa.
Vrstica 14:
Dušanova kodifikacija je bila torej tudi pravna unifikacija, se pravi poenotenje pravnega reda na celotnem ozemlju srednjeveškega [[Balkan]]a, bizantinsko pravo pa je bilo vgrajeno v temelje srednjeveškega srbskega prava.
 
Zakonik so začeli pisati več let pred uradnim sprejetjem na skupščini (saboru) v Skopju (še bolj verjetno pa v Serezu) leta [[1349]]. Zakonik je verjetno pisala zakonodajna komisija, čeprav za to trditev v trenutno znanih virih ni nobenega dokaza. Težav pri pisanju je bilo prav gotovo veliko, ker je bilo potrebno natančno poznavanje bizantinskega prava, prejšnjih srbskih pisnih dokumentov, srbskega prava in okoliščin v državi, besedilo pa je moralo biti pred sprejemom v skupščini dobro pripravljeno. O tem, kako se je na zakonik odzvalo plemstvo in ali se je uprlo ali ne, ni nobenih podatkov. Stanje v Srbiji se je v tistem šasu prav gotovo razlikovalo od stanja na [[Češka| Češkem]], kjer se je plemstvo odkrito in uspešno uprlo podobnim namenom Karla IV. Odločen odpor visokega češkega plemstva (panov) je preprečil, da bi bil zakonik ''[[Majestas Karolina]]'' sprejet.
 
Dušanov zakonik so leta [[1354]] dopolnili z novimi določili. Original zakonika ni ohranjen, obstoja pa več kot dvajset prepisov, od katerih sta najpomembnejša Prizrenski s konca [[14. stoletje|14.]] ali začetka [[15. stoletje|15. stoletja]] in Struški iz 14. stoletja, ki je verjetno najbližji originalu.
 
== Prepisi ==
Danes je znanih 24 rokopisov (prepisov) Dušanovega zakonika. Najstarejši je Struški iz leta [[1373|1373/74]], v katerem je, ohranjenih samo okrog sto členov. Naslednji je Atonski iz leta okrog [[1418]]. Iz približno istega obdobja je tudi Studeniški rokopis. Iz [[15. stoletje|15. stoletja]] sta [[Hilandar|Hilandarski]] in Bistriški rokopis. Prizrenski rokopis ima najbolj bogat tekst in je očitno pisan po odlični predlogi, vendar je nastal šele okrog leta [[1530]]. Rakoviški rokopis, ki je bil prepisan okrog leta [[1700]], je edini, v katerem je zadnjih dvanajst členov zakonika, 189. člen pa je ohranjen edino v Bistriškem rokopisu.▼
 
▲Danes je znanih 24 rokopisov (prepisov) Dušanovega zakonika. Najstarejši je Struški iz leta [[1373|1373/74]], v katerem je, ohranjenih samo okrogpribližno sto členov. Naslednji je Atonski iz leta okrogokoli [[1418]]. Iz približno istega obdobja je tudi Studeniški rokopis. Iz [[15. stoletje|15. stoletja]] sta [[Hilandar|Hilandarski]] in Bistriški rokopis. Prizrenski rokopis ima najbolj bogatbogato tekstbesedilo in je očitno pisan po odlični predlogi, vendar je nastal šele okrogokoli leta [[1530]]. Rakoviški rokopis, ki je bil prepisan okrogokoli leta [[1700]], je edini, v katerem je zadnjih dvanajst členov zakonika, 189. člen pa je ohranjen edino v Bistriškem rokopisu.
==Knjižne izdaje==▼
 
▲== Knjižne izdaje ==
Dušanov zakonik je prvi omenil Jovan Rajić v svoji Zgodovini. Rajić je prav gotovo poznal tudi prepise zakonika, ki so jih pisali gimnazijci v [[Sremskih Karlovci]]h, vendar so se mu prepisi zdeli premladi, da bi bili vredni njegove pozornosti. Založnik Stefan Novaković je brez Rajićeve vednosti enega od prepisov, ki je bil v lasti bratov Tekelija, priključil njegovi Zgodovini. Prepis je bil eden slabših, vendar je med strokovnjaki naredil velik vtis. Leta [[1801]] ga je Johan Kristijan Engel prevedel v nemški jezik. Kljub temu, da je Engel slabo poznal srbski jezik in je bil prevod zato slab, je vzbudil veliko zanimanje širokega kroga evropskih učenih bralcev. ▼
Začelo se je iskanje drugih rokopisov Dušanovega zakonika. Najprej so našli tako imenovani Rakoviški rokopis, ki ga je objavil Georgij Magarašević. Izdaja ni uspela, vendar je dala osnovo za vzporedno preučavanje rokopisa. Pavel Josif Šafařik je leta [[1831]] opisal tri rokopise: Hodoškega, Rakoviškega in Ravaniškega. Kmalu za tem je objavil prepis v [[cirilica|cirilici]] in [[latinica|latinici]] in nemški prevod Rakoviškega zakonika z dopolnili iz Hodoškega rokopisa.
Do sredine [[19. stoletje|19. stoletja]] je bilo znanih že deset prepisov. Nov zagon je prinesel Prizrenski rokopis, ki je bil osnova za tiskano izdajo leta [[1870]] (S. Novaković). V tej izdaji zakonik ni bil urejen skladno z izvirnikom, pač pa po pravniški logiki, in je zato za preučevanje skoraj neuporaben. Na srečo je Teodor Zigelj že leta [[1872]] izdal Dušanov zakonik po istem rokopisu in ta izdaja je bila za tiste čase brezhibna. Prizrenski rokopis, katerega starost je močno precenjena, je še dolgo časa ostal osnova za ugotavljanje izvirnega teksta zakonika.
Leta [[1888]] je Timotej Florinski napisal obširno delo o Dušanovi zakonodaji in objavil zakonik po Stupskem rokopisu z obsežnimi komentarji. V svoji drugi izdaji leta [[1898]] se je zgledoval pa Prizrenskem rokopisu, kateremu je dodal dvanajst členov iz Rakoviškega rokopisa in mnogo dopolnil iz drugih rokopisov, ki jih je iz neznanega razloga sicer podcenjeval. Težko razumljive dele je svobodno priredil. Ta izdaja je še danes osnova za preučevanje in po njej se v strokovnih tekstih citirajo členi in vrstice.
 
▲Dušanov zakonik je prvi omenil Jovan Rajić v svoji Zgodovini. Rajić je prav gotovo poznal tudi prepise zakonika, ki so jih pisali gimnazijci v [[Sremskih Karlovci]]h, vendar so se mu prepisi zdeli premladi, da bi bili vredni njegove pozornosti. Založnik Stefan Novaković je brez Rajićeve vednosti enega od prepisov, ki je bil v lasti bratov Tekelija, priključil njegovi Zgodovini. Prepis je bil eden slabših, vendar je med strokovnjaki naredil velik vtis. Leta [[1801]] ga je Johan Kristijan Engel prevedel v nemški jezik. Kljub temu, da je Engel slabo poznal srbski jezik in je bil prevod zato slab, je vzbudil veliko zanimanje širokega kroga evropskih učenih bralcev.
Zadnja izdaja Nikole Radojčića iz leta [[1960]] je osredotočena na rekonstrukcijo teksta, ki bi bil čim bliže izvirniku, in izreden prevod. Pomanjkljivost te izdaje je, da ne vsebuje različic.▼
Začelo se je iskanje drugih rokopisov Dušanovega zakonika. Najprej so našli tako imenovani Rakoviški rokopis, ki ga je objavil Georgij Magarašević. Izdaja ni uspela, vendar je dala osnovo za vzporedno preučavanje rokopisa. Pavel Josif Šafařik je leta 1831 opisal tri rokopise: Hodoškega, Rakoviškega in Ravaniškega. Kmalu za tem je objavil prepis v [[cirilica|cirilici]] in [[latinica|latinici]] in nemški prevod Rakoviškega zakonika z dopolnili iz Hodoškega rokopisa. Do sredine 19. stoletja je bilo znanih že deset prepisov. Nov zagon je prinesel Prizrenski rokopis, ki je bil osnova za tiskano izdajo leta 1870 (S. Novaković). V tej izdaji zakonik ni bil urejen skladno z izvirnikom, pač pa po pravniški logiki, in je zato za preučevanje skoraj neuporaben. Na srečo je Teodor Zigelj že leta 1872 izdal Dušanov zakonik po istem rokopisu in ta izdaja je bila za tiste čase brezhibna. Prizrenski rokopis, katerega starost je močno precenjena, je še dolgo časa ostal osnova za ugotavljanje izvirnega besedila zakonika. Leta 1888 je Timotej Florinski napisal obširno delo o Dušanovi zakonodaji in objavil zakonik po Stupskem rokopisu z obsežnimi komentarji. V svoji drugi izdaji leta 1898 se je zgledoval pa Prizrenskem rokopisu, kateremu je dodal dvanajst členov iz Rakoviškega rokopisa in mnogo dopolnil iz drugih rokopisov, ki jih je iz neznanega razloga sicer podcenjeval. Težko razumljive dele je svobodno priredil. Ta izdaja je še danes osnova za preučevanje in po njej se v strokovnih besedilih navajajo členi in vrstice.
 
▲Zadnja izdaja Nikole Radojčića iz leta [[1960]] je osredotočena na rekonstrukcijo tekstabesedila, ki bi bil čim bliže izvirniku, in izreden prevod. Pomanjkljivost te izdaje je, da ne vsebuje različic.
==Novejše knjižne izdaje==▼
 
▲== Novejše knjižne izdaje ==
 
*Zakonik cara Stefana Dušana, Beograd, 1975
Vrstica 37 ⟶ 36:
*Zakonik cara Stefana Dušana (Baranjski, Prizrenski, Sisatovački, Rakovački, Ravanički i Sofijski rukopis) knjiga 3, Beograd, 1997
 
== Viri ==
 
*T. Zigel, Zakonik Stefana Dušana. S. Peterburgъ 1870
*Stojan Novaković, Zakonik Stefana Dušana cara srpskog 1349. i 1354, Beograd 1878
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Dušanov_zakonik«