Claude Monet: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Vrstica 19:
 
Po žrebanju nizke glasovnice marca 1861, je bil Monet napoten v prvi polk afriške lahke konjenice (''Chasseurs d'Afrique'') v [[Alžirija|Alžirijo]] na sedemletno vojaško službo. Njegov uspešen oče bi lahko kupil Monetovo odpustitev iz vojaškega vpoklica, vendar tega ni hotel storiti, ker njegov sin ni hotel opustiti slikanja. Medtem ko je bil v Alžiriji, je Monet naredil le nekaj skic prizorov v [[kasbah]], eno pokrajino in nekaj portretov častnikov, vse je izgubljeno. V intervjuju ''Le Temps'' iz leta 1900 je komentiral, da so svetle in žive barve Severne Afrike »vsebovale klic mojih prihodnjih raziskav« <ref>Jeffrey Meyers, "Monet in Algeria", pp 19–24 "History Today" April 2015</ref>. Po približno enem letu v Alžiru, je Monet dobil [[tifus]] in na kratko ostal brez dopusta. Po okrevanju je Monetova teta intervenirala, da ga je umaknila iz vojske, ko se je strinjal, da opravi tečaj v umetnostni šoli. Možno je, da je nizozemski slikar Johan Barthold Jongkind, ki ga je Monet poznal, spodbudil njegovo teto o tej zadevi.
Razočaran nad tradicionalno umetnostjo, ki so jo učili v umetnostnih šolah, je leta 1862 postal učenec Charlesa Gleyrea v Parizu, kjer se je srečal s [[Auguste Renoir |Pierre-Augustom Renoirjem]], [[Frédéric BazilleFrédéricomBazille|Frédéricom Bazilleom]] in [[Alfred Sisley|Alfredom Sisleyem]]. Skupaj so si delili nove pristope do umetnosti, slikali učinke svetlobe, ki je bila razsvetljena, z zlomljenimi barvami in hitrimi potezami čopiča, kar je kasneje postalo znano kot [[impresionizem]].
[[File:Monet dejeunersurlherbe.jpg|thumb|''Zajtrk na travi'' (desni del), 1865–1866, z Gustavom Courbetom, Frédéricom Bazillejem in Camille Doncieux, prve umetnikove žene, Musée d'Orsay, Parisz<ref>[http://www.musee-orsay.fr/en/collections/index-of-works/notice.html?no_cache=1&nnumid=025651&cHash=22986e3842 Musée d'Orsay, ''Le déjeuner sur l'herbe'', Notice de l'œuvre, Iconographie]</ref>]]
 
Januarja 1865 je Monet delal na različici ''Zajtrka na travi'' (''Le déjeuner sur l'herbe''), katere namen je bil predstaviti sliko na [[Pariški salon|Salonu]], ki je Manetov ''[[Zajtrk na travi (Manet)|Zajtrk na travi]]'' zavrnil dve leti prej. Monetova slika je bila zelo velika in ni mogla biti pravočasno dokončana. (Kasneje je bil razrezana, z deli v različnih galerijah.) Monet je namesto tega predstavil sliko ''Camille'' ali ''Ženska v zeleni obleki'' (''La femme à la robe verte''), eno od mnogih del, ki upodabljajo njegovo bodočo ženo Camille Doncieux kot njegov model. Obe sliki in majhna pokrajina sta bili obešeni. Naslednje leto je Monet uporabil Camille za svoj model ''Ženske v vrtu'' in ''Na bregu Seine, Bennecourt'' leta 1868. Camille je zanosila in rodila svojega prvega otroka, Jeana leta 1867<ref>{{cite web|url=http://www.metmuseum.org/Collections/search-the-collections/110003101 |title=Metropolitan Museum of Art |publisher=Metmuseum.org |date= |accessdate=20 December 2012}}</ref>. Monet in Camille sta se poročila 28. junija 1870, tik pred izbruhom francosko-pruske vojne in se po izletu v London in Zaandam preselila v Argenteuil, decembra 1871. V tem času je Monet naslikal različna dela sodobnega življenja. Večino tega obdobja sta zakonca živela v revščini. Po uspešni razstavi nekaterih pomorskih slik in dobitku srebrne medalje v Le Havru so Monetove slike zasegli upniki, od katerih jih je odkupil ladjar, Gaudibert, ki je bil tudi pokrovitelj Boudina.
 
=== Impresionizem ===