Anton Bajec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 26:
== Življenje in delo ==
 
Bajec je po študiju [[slavistika|slavistike]] in [[romanski jeziki|romanistike]] opravil habilitacijo v [[Pariz]]u in leta 1923 [[doktorat|doktoriral]] v Ljubljani. Bil je [[profesor]] in [[ravnatelj]] ženske realne [[gimnazija|gimnazije]] v Ljubljani. Leta 1935 je bil med štirimi podudniki oz. ustanovnimi člani Slovenskega [[Slavistično društvo Slovenije|slavističnega društva]]. Po koncu [[druga svetovna vojna|vojne]] je poučeval najprej na učiteljišču, nato pa je bil do leta 1962 [[predavatelj]] za [[slovenščina|slovenski jezik]] na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]], od tedaj pa je delalal na [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|SAZU]]. Bil je predsednik, oziroma sopredsednik komisije za [[pravopis]] in član glavnega uredniškega odbora ''[[Slovar slovenskega knjižnega jezika|Slovarja slovenskega knjižnega jezika]]''. Bil je tudi [[lektor]] v ''[[Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana|Drami Slovenskega narodnega gledališča]]'' v Ljubljani in sourednik ''Slovenskega jezika, [[Slavistična revija|Slavistične revije]]'' ter ''Jezika in slovstva''. Leta 1972 je postal izredni, leta 1978 pa redni član SAZU. Prejel je [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]] (1950) za znanstveno delo pri ''Slovenskem pravopisu'' ter kolektivno [[Kidričeva nagrada|Kidričevo nagrado]] za vsebinsko zasnovo ''Slovarja slovenskega knjižnega jezika'' (1978).
 
Bajčevo zgodnje zanimanje za romanistiko se je kmalu umaknilo slavistiki, posebej ga je zanimalo vprašanje slovenskega knjižnega jezika. Kot član »čitnikarjev« je sodeloval pri pripravi in izdaji več ''Slovenskih čitank'' za srednjo šolo in pri ''Slovenski slovnici'' (1940) ter pri vseh njenih predelanih izdajah med letoma 1947-1964. Bil je tudi sestavljalec drugih učnih pripomočkov za pouk slovenščine. Sodeloval je pri ''[[Slovenski pravopis|Slovenskem pravopisu]]'' (1950, 1962). Je tudi soavtor ''Načrta pravil za novi slovenski pravopis'' (1981). Napisal je približno 60 [[članek|člankov]] o knjižnem jeziku. [[prevod|Prevajal]] je iz [[francoščina|francoščine]] in [[angleščina|angleščine]] ter bil soavtor ''Italijansko-slovenskega slovarja'' (1941, 1971). Raziskoval je zlasti besedotvorje in objavil monografijo ''Besedotvorje slovenskega jezika'' v 4 delih (1950-1959). Zadnji dve desetletji pa se je posvetil ''Slovarju slovenskega knjižnega jezika''.