Manuel II. Paleolog: razlika med redakcijama

dodanih 3.096 zlogov ,  pred 2 letoma
brez povzetka urejanja
(uvod)
 
Malo pred smrtjo se je umaknil v samostan in se primenoval v Mateja. Njegova soproga [[Helena Dragaš]] je poskrbela, da sta njuna sinova [[Ivan VIII. Paleolog]] in [[Konstantin XI. Paleolog]] postala bizantinska cesarja. Manuel se praznuje 21. julija.<ref> Great Synaxaristes. (v grščini) Ὁ Ὅσιος Μανουὴλ αὐτοκράτωρ Κωνσταντινουπόλεως. 21 Ιουλίου. ΜΕΓΑΣ ΣΥΝΑΞΑΡΙΣΤΗΣ.</ref>
 
==Življenje==
Manuel II. je bil drugi sin cesarja [[Ivan V. Paleolog|Ivana V. Paleologa]] in njegove žene Helene Kantakuzene. Oče mu je podelil naslov ''despot''.
 
Leta 1365 in 1370 je odpotoval na zahod iskat podporo v vojnah Bizantinskega cesarstva z [[Osmansko cesarstvo|Osmanskom cesarstvom]]. Od leta 1369 je bil guverner [[Solun]]a. Po neuspelem poskusu brata [[Andronik IV. Paleolog|Andronika IV. Paleologa]], da bi prišel na bizantinski prestol, je leta 1473 oče razglasil Manuela za socesarja in svojega naslednika. V letih 1376-1379 ga je s prestola izrinil Andronik IV. in nato leta 1390 njegov sin [[Ivan VII. Paleolog]] Leta 1390 je Manuel s pomočjo [[Beneška republika|Beneške republike]] osebno porazil svojega nečaka. Ko je leta 1390 na prestol ponovno prišel Ivan V., je bil Manuel prisiljen oditi kot častni talec na dvor sultana [[Bajazid I.|Bajazida I.]] v [[Bursa|Burso]]. V tem času je bil prisiljen sodelovati na osmanskem pohodu proti Filadelfiji, zadnji bizantinski enklavi v [[Anatolija|Anatoliji]].
 
Ko je izvedel za očetovo smrt februarja 1391, je pobegnil z osmanskega dvora in zavaroval svojo prestolnico pred morebitnimi zahtevami nečaka Ivana VII. Odnosi z Ivanom VII. so se izboljšali, Bajazid I. pa je kljub temu od leta 1394 do 1402 oblegal Konstantinopel. Po petih letih obleganja je Manuel mesto prepustil nečaku in s spremstvom okoli 40 ljudi odplul na zahod iskat na evropskih dvorih pomoč proti Osmanskemu cesarstvu. Med obiskanimi vladarji so bili [[Henrik IV. Angleški]] (december 1400 – januar 1401),<ref>Brian Cathcart. ''An emperor in Eltham''. New Statesman, 25 september 2006.</ref> [[Karel VI. Francoski |Karel VI. Francoski]], [[Sigismund Luksemburški|Sigismund]], sveti rimski cesar, [[Margareta I. Danska |Margareta I. Danska]] in [[Martin Aragonski]]. Leta 1399 je francoski kralj Karel VI. poslal v Konstantinopel maršala Jeana Le Maingreja s šestimi ladjami in 1.200 možmi, kasneje pa še Jeana de Chateaumoranda in 300 mož, da bi mesto branili pred Bajazidom.
 
Medtem se je [[križarski pohod]] pod vodstvom ogrskega kralja [[Sigismund Luksemburški|Sigismunda Luksemburškega]] končal s porazom v [[Bitka pri Nikopolju|bitki pri Nikopolju]] 25. septembra 1396, Osmani sami pa so doživeli katastrofalen poraz v bitki s [[Timur Lenk]]om pri [[Bitka pri Ankari|Ankari]] leta 1402. Manuel II. je križarjem v Nikopolj poslal na pomoč deset ladij.
 
Po Bajazidovi smrti so se začeli njegovi sinovi med seboj spopadati za nasledstvo. V nastalem medvladju je Ivanu VII. uspelo z [[Galipolski mirovni sporazum |Galipolskim mirovnim sporazumom]] doseči vrnitev evropske obale [[Marmarsko morje|Marmorskega morja]] in Soluna Bizantinskemu cesarstvu. Po vrnitvi Manuela II. leta 1403, mu je nečak mirno predal oblast nad Konstantinoplom in zato dobil guvernerski položaj v osvobojenem Solunu. Po podpisu mirovnega sporazuma je Bizantinski cesarstvo dobilo tudi [[Nesebăr]] (1403-1453), [[Varna|Varno]] (1403–1415) in azijsko obalo Marmarskega morja od [[Skutari]]ja do [[Nikomedija|Nikomedije]] (1403–1421).
 
==Sklici==
35.528

urejanj