Wikipedija

Rimski senat: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m pp ref
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
57.068 urejanj
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
[[Slika:Maccari-Cicero.jpg|thumb|300px|Zasedanje rimskega senata, freska iz 19. stoletja v palači Madama v Rimu]]
'''Rimski senat''', ena od najtrajnejših političnih institucij [[Antični Rim|antičnega Rima]]. Ustanovljen je bil že v prvih dneh po ustanovitvi mesta Rima, ki je, po izročilu, nastal leta 753 pr. n. št.. Preživel je padec [[Rimsko kraljestvo|Rimskega kraljestva]] leta 509 pr. n. št., padec [[Rimska republika|Rimske republike]] v 1. stoletju pr. n. št., delitev [[Rimsko cesarstvo|Rimskega cesarstva]] leta 395, padec [[Zahodno rimsko cesarstvo|Zahodnega rimskega cesarstva]] leta 476 in vladavino barbarov v 5., 6. in 7. stoletju. Senat Zahodnega rimskega cesarstva je svojo vlogo opravljal neprekinjeno do leta 603.
 
V Rimskem kraljestvu je bil malo več kot kraljevo svetovalno telo.<ref name=Abbott17>Abbott, str. 17.</ref> Zadnjega rimskega kralja [[Tarkvinij Ošabni|Lucija Tarkvinija Superba]] so odstavili leta 509 pr. n. št. v državnem udaru, ki ga je vodil Lucij Junij Brut.
Vrstica 6:
V zgodnji Republiki je bil senat politično šibak, medtem ko so imeli izvršilni [[magistrat]]i kot vrhovni svečeniki, zakonodajalci, sodniki in poveljniki armade v rokah skoraj absolutno moč.<ref>Abbott, str. 8.</ref><ref>Abbott, str. 15.</ref> Ker je bil prehod iz monarhije v vladavino institucij verjetno postopen, je senat dosegel višek svoje politične moči šele v srednjem obdobju Republike.
 
Po prehodu Republike v [[Principat]] je senat izgubil večino svoje politične moči, pa tudi ugleda. Po [[Tetrarhija|državnih reformah]] cesarja [[Dioklecijan]]a je postal politično nepomemben in ni nikoli več dosegel moči, ki jo je nekoč imel. Ko se je sedež vlade preselil iz Rima, se je pretvoril v rimsko mestno upravno telo. NjegovoNjegova podoba se je okrepila, ko je cesar [[Konstancij II.]] ustanovil dodatni [[Bizantinski senat|senat v Konstantinoplu]].
 
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476, je senat na zahodu nekaj časa deloval tudi pod oblastjo barbarov. Ponovno ga je ustanovil bizantinski cesar [[Justinijan I.]], ko je osvojil večino izgubljenega ozemlja nekdanjega Zahodnega cesarstva, potem pa je leta 603 dokončno izginil. Senat Vzhodnega cesarstva je živel do 13. stoletja, ko so dokončno ugasnile še zadnje antične politične institucije.
 
== Senat Rimskega kraljestva ==
Senat Rimskega kraljestva je bil politično telo antičnega Rimskega kraljestva. Beseda ''senat'' izhaja iz latinske besede ''senex'', ki pomeni ''star'', se pravi, da je bil senat nakakšennekakšen svet starešin. Prazgodovinski Indoevrpoejci, ki so se naselili v Italiji več stoletij pred ustanovitvijo Rima leta 753 pr. n. št.,<ref>Abbott, str. 3.</ref> so se združevali v plemenske skupnosti,<ref name=Abbott17/> katere so pogosto vodili aristokratski sveti plemenskih starešin.<ref>Abbott, str. 12.</ref>
 
Zgodnja rimska družina se je imenovala ''gens'', kar pomeni ''rod'' ali ''klan''.<ref name=Abbott17/> Vsak klan je bil združba družin, ki jih je vodil skupen še živeči moški patriarh, imenovan ''pater'' (oče).<ref>Abbott, str. 6.</ref> Ko so se zgodnje Rimske ''gentes'' začele združevati v večje skupnosti, so bili ''patres'' vodilnih klanov izbrani v skupni svet starešin, iz katerega bi se lahko kasneje razvil rimski senat.<ref name=Abbott6>Abbott, str. 6.</ref> ''Patres'' so postopoma spoznali potrebo po enem samem voditelju. Izvolili so kralja (''rex''),<ref name=Abbott6/> in nanj prenesli del svojih pristojnosti.<ref name=Byrd42>Byrd, str. 42.</ref> Ko je kralj umrl, so se pristojnosti vrnile plemenskim starešinam.<ref name=Abbott6/>
 
Rimski senat naj bi po izročilu ustanovil prvi rimski kralj [[Romul]] in je na začetku štel sto mož. Potomci teh stotih mož so kasneje postali družbeni razred [[patricij]]ev.<ref>[[Tit Livij]], ''Ab urbe condita'', 1:8.</ref> Peti rimski kralj [[Tarkvinij Prisk|Lucij Tarkvinij Prisk]] je število senatorjev povečal za sto mož. Novi člani so bili izbrani iz manjših vodilnih družin in so se zato imenovali ''minorum gentium''.<ref>Tit Livij, ''Ab urbe condita'', 1:35.</ref>
Sedmi in zadnji rimski kralj [[Tarkvinij Ošabni|Lucij Tarkvinij Superb]] je mnogo vodilnih senatorjev usmrtil in jih ni nadomestil z novimi, zato se je število senatorjev zmanjšalo. Leta 509 pr. n. št. so v senat ponovno začeli sprejemati nove člane, med njimi tudi Lucija Junija Bruta in Publija Valerija Publikola iz viteškega reda konjenikov (''[[ordo equites]]''). Imenovali so jih ''conscripti'' ('naborniki') in število senatorjev se je postopoma povečalo na tristo.<ref>Tit Livij, ''Ab urbe condita'', 2:1.</ref>
 
Senat Rimskega Kraljestvakraljestva je imel tri glavne odgovornosti: deloval je kot najvišji organ izvršilne oblasti,<ref name=Abbott10>Abbott, str. 10.</ref> bil kraljevo svetovalni telo in s soglasjem prebivalcev Rima deloval kot zakonodajni organ.<ref name=Abbott17/>
 
Njegova najpomembnejša naloga so bile volitve novih kraljev. Vsakega novega kralja je tehnično gledano izvolilo prebivalstvo, dejansko pa ga je izbral in potrdil senat.<ref name=Abbott10/>
 
Obdobje po smrti kralja do izvolitve novega se je imenovalo ''interregnum'' ('medvladje').<ref name=Abbott10/> V tem času je ''interrex'' (regent) nominiral kandidate za novega kralja.<ref name=Abbott14>Abbott, str. 14.</ref> Ko je senat dal kandidatu svojo začetno soglasje, ga je formalno izvolilo ljudstvo,<ref>Byrd, str. 20.</ref> potem pa ga je dokončno potrdil senat.<ref name=Abbott14/> Najmanj enega kralja, [[Servij Tulij|Servija Tulija]], je brez volitev izbral senat.<ref>Tit Livij, ''Ab urbe condita'', 1:41.</ref>
 
Druga najpomembnejša naloga senata je bila svetovanje kralju. Kralj je lahko zavrnil kakršenkoli nasvet senata, zaradi ugleda senata pa je bilo njegove nasvete težko ignorirati. Tehnično bi lahko senat sprejemal tudi nove zakone, čeprav ni deloval kot zakonodajno telo v današnjem pomenu besede. Nove zakone je lahko razglašal samo kralj, čeprav sta bila v postopek pogosto vključena tudi senat in kurija (''comitia curiata'').<ref name=Abbott17/>
Vrstica 31 ⟶ 32:
Če je bil ''senatus consultum'' v nasprotju z veljavnim zakonom (''lex''), ga je morala obravnavati rimska skupščina. Skupščina je lahko predlog razveljavila, ker je temeljil na precedensu in ne na zakonu. ''Senatus consultum'' je lahko služil tudi za tolmačenje zakona.<ref>Abbott, str. 233.</ref>
 
Senat je s svojimi nasveti usmerjal magistrate, predvsem rimske konzule (vrhovne magistrate), v njihovih ukrepih v oboroženih sporih. Senat je imel tudi ogromno moč nad civilno upravo Rima. To je še zlasti veljalo za upravljanje državnih financ, ker je bil edini pooblaščen za izplačevanje javnega denarja iz državne blagajne. S širitvijo Rimskega imperijacesarstva je senat nadziral tudi upravljanje [[Rimska provinca|provinc]], ki je bilo v domeni nekdanjih konzulov in pretorjev, in odločal, kateri magistrat bo upravljal katero provinco.
 
Od 3. stoletja je senat igral ključno vlogo v kriznih situacijah. Lahko je pozval k imenovanju [[diktator]]ja, četudi so to pravico imeli vsi konzuli brez vpletanja senata. Po letu 202 se je položaj diktatorja uporabil samo še dvakrat. Nadomestil se je z ''dokončno resolucijo senata'' (''senatus consultum ultimum''), ki je pooblastila konzule, da lahko za rešitev krize uporabijo vsa razpoložljiva sredstva.<ref>Abbott, str. 240.</ref>
 
Zasedanja senata so lahko potekala v Rimu ali izven njegovih uradnih meja (''pomerium''), vendar ne več kot miljo izven njih.<ref name=Byrd34>Byrd, str. 34.</ref> Za senat so veljale tudi različne verske norme, na primer žrtvovanje bogovom pred vsakim zasedanjem in iskanje božanskih znamenj (''auspicium'').<ref>Lintott, str. 72.</ref>
 
Zasedanja so se običajno začenjala ob zori<ref>Lintott, str. 75.</ref> in so bila javna.<ref name=Byrd34/> Vodil jih je predsedujoči magistrat, ki je bil po navadi [[rimski konzul|konzul]].<ref name=Byrd42/> Vsako zasedanje je začel z uvodnim govorom,<ref name=Linott78>Linott, str. 78.</ref> za njim pa so prišli na vrsto senatorji s svojimi problemi in predlogi.<ref name=Byrd34/> Vrstni red je določal njihov položaj. Senat je ukrepal samostojno ali celo proti volji predsedujočega.
 
Senatorji so imeli na razpolago številne načine, s katerimi so lahko vplivali ali celo onemogočili predsedujočega magistrata. Eden od njih je bilo izkoriščanje določila, da so morali pred glasovanjem govoriti vsi senatorji, drugi pa, da so se morala vsa zasedanja končati do mraka.<ref name=Byrd44/> Senator, ki ne nameraval onemogočiti delo senata (''filibaster'' ali ''diem consumere''), je lahko na primer razpravo zavlačeval do noči.<ref name=Linott78/> Besedilo sklepa je predlagal predsedujoči, glasovalci pa so se lahko izjasnil za predlog ali proti njemu.<ref>Lintott, str. 83.</ref> Rapravo so lahko pred glasovanjem prekinili z [[veto]]m, kar je običajno opravil tribun. Če ni bilo veta in je bil predlog manj pomemben, se je glasovalo glasovno ali z dvigovanjem rok. Če ni bilo veta in je bil predlog zelo pomemben, se je glasovalo s presedanjem,<ref name=Byrd34/> tako da so se senatorji presedli na eno ali drugo stran dvorane.
 
Zelo pomembna je bila etičnost senatorjev. Senatorji niso smeli delovati v bančništvu in sodelovati v kakršnikoli obliki javnih naročil, niso smeli imeti ladje, ki bi bila dovolj velika za mednarodno trgovanje,<ref name=Byrd34/> in niso smeli zapustiti Italije brez soglasja senata. Za svoje delo niso bili plačani. Izvolitev na magistrski položaj je avtomatsko pomenil tudi članstvo v senatu.<ref>Byrd, str. 36.</ref>
 
== Senat Rimskega cesarstva ==
[[Slika:Curia Iulia.JPG|thumb|250px|[[Curia Julia]] na rimskem forumu, sedež cesarskega senata]]
 
Po padcu Rimske republike se je konstitucionalno ravnotežje moči premaknilo iz rimskega senata proti rimskemu cesarju. Senat je sicer obdržal pravni položaj, kakršnega je imel v Republiki, v praksi pa je bila njegova oblast zanemarljivo majhna. Vso moč v državi je imel v svojih rokah cesar. Za članstvo v senatu so se zato potegovali samo posamezniki, ki so bolj kot oblast iskali prestiž in socialni položaj.
 
Med vladanjem prvih cesarjev se je vsa zakonodajna, sodna in volilna oblast prenesla iz rimske skupščine (''comitia'') na senat. Ker je imel cesar oblast nad senatom, je senat deloval zgolj kot stroj za izvrševanje njegove avtokratske oblasti.
 
Prvi cesar, [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgust]], je število senatorjev zmanjšal z devetsto na šeststo, čeprav je bilo istočasno aktivnih samo sto do dvesto senatorjev. Od takrat se število senatorjev nikoli več ni bistveno spremenilo. Članstvo se je tudi v cesarstvu volilo.<ref name=Abbott381>Abbott, str. 381.</ref>
 
Član senata je lahko postal nekdo, ki je bil izvoljen za kvestorja (magistrat s področja finančništva), če je bil v senatorskega ranga. Če ni bil senatorskega ranga, sta do senatorskega položaja vodili dve poti: cesar je lahko posamezniku podelil položaj, ki mu je omogočil izvolitev za kvestorja,<ref name=Abbott381/> ali pa ga je za senatorja imenoval sam s posebnim dekretom.<ref>Abbott, str. 382.</ref> V Cesarstvucesarstvu je bila cesarjeva oblast nad senatom absolutna.<ref name=Abbott385>Abbott, str. 385.</ref>▼
 
Na zasedanjih senata je cesar sedel med dvema konzuloma in običajno igral vlogo predsedujočega.<ref name=Abbott383>Abbott, str. 383.</ref> V zgodnjem Cesarstvucesarstvu so senatorji lahko postavljali kakršnakoli vprašanja ali od senata zahtevali določene ukrepe. Višje rangirani senatorji so razpravljali pred nižje rangiranimi, cesar pa je lahko govoril kadarkoli.<ref name=Abbott383/>▼
▲Član senata je lahko postal nekdo, ki je bil izvoljen za kvestorja (magistrat s področja finančništva), če je bil v senatorskega ranga. Če ni bil senatorskega ranga, sta do senatorskega položaja vodili dve poti: cesar je lahko posamezniku podelil položaj, ki mu je omogočil izvolitev za kvestorja,<ref name=Abbott381/> ali pa ga je za senatorja imenoval sam s posebnim dekretom.<ref>Abbott, str. 382.</ref> V Cesarstvu je bila cesarjeva oblast nad senatom absolutna.<ref name=Abbott385>Abbott, str. 385.</ref>
 
Senatu so poleg cesarja lahko predsedovali konzuli in pretorji. Ker so senatorji lahko kandidirali za izvolitev v magistrata samo s cesarjevo odobritvijo, so praviloma vsi glasovali za cesarjev predlog. Če se senator ni strinjal s predlogom in bi zato glasoval proti, se tisti dan zasedanja raje ni udeležil.<ref>Abbott, str. 384.</ref>▼
▲Na zasedanjih senata je cesar sedel med dvema konzuloma in običajno igral vlogo predsedujočega.<ref name=Abbott383>Abbott, str. 383.</ref> V zgodnjem Cesarstvu so senatorji lahko postavljali kakršnakoli vprašanja ali od senata zahtevali določene ukrepe. Višje rangirani senatorji so razpravljali pred nižje rangiranimi, cesar pa je lahko govoril kadarkoli.<ref name=Abbott383/>
▲Senatu so poleg cesarja lahko predsedovali konzuli in pretorji. Ker so senatorji lahko kandidirali za izvolitev v magistrata samo s cesarjevo odobritvijo, so praviloma vsi glasovali za cesarjev predlog. Če se senator ni strinjal s predlogom in bi zato glasoval proti, se tisti dan zasedanja raje ni udeležil.<ref>Abbott, str. 384.</ref>
 
Rimska skupščina je zasedala tudi po ustanovitve Cesarstva, četudi se je njena moč v celoti prenesla na senat in so se odloki senata (''senatus consulta'') pretvorili v zakone.<ref name=Abbott385/> Zakonodajna moč senata se je kazala prevsempredvsem na finančnem in upravnem področju, veliko moč pa je obdržal tudi nad provincami.<ref name=Abbott385/>
 
V zgodnjem Rimskem cesarstvu je imela vso sodno oblast skupščina, vendar se je tudi ta prenesla na senat. Senat je tako dobil na primer tudi vse pristojnosti v sodnih postopkih za kriminalna dejanja. V takšnih postopkih je imel konzul vlogo predsednik sodišča, senatorji vlogo porotnikov, sodba pa je imela obliko dekreta ''senatus consultum''.<ref name=Abbott385/><ref name=Abbott386>Abbott, str. 386.</ref> Pritožbe na razsodbo niso bile mogoče. Obtoženega je lahko oprostil samo cesar s svojim vetom. Cesar [[Tiberij]] je s skupščine na senat prenesel tudi vse pristojnosti, povezane z volitvami.<ref name=Abbott386/> Senat je potem lahko teoretično sam volil nove magistrate, vendar bila je za dokončno izvolitev potrebna odobritev cesarja.
 
Okoli leta 300 je cesar [[Dioklecijan]] uzakonil vrsto državnih reform. Z eno od njih je cesar dobil pravico, da prevzame oblast brez soglasja senata, kar je senatu odvzelo položaj najvišje državne institucije. Dioklecijanove reforme so končale vse utvare, da je senat neodvisno zakonodajno, sodno in volilno telo. Senat je obdržal svojo zakonodajno oblast samo nad javnimi igrami v Rimu in senatorskim razredom.
 
Senat je ohranil tudi pooblastila v sodnih procesih za izdajo države in volitvah nekaterih magistratov, vendar samo z dovoljenjem cesarja. VzadnjihV zadnjih letih Cesarstvacesarstva je senat nekajkrat poskusil imenovati novega cesarja, na primer Evgenija, katerega so kasneje porazile sile, zveste [[Teodozij I.|Teodoziju I.]]. Senat je ostal tudi zadnja trdnjava tradicionalne rimske religije proti širjenju krščanstva in je večkrat poskušal, da bi v senatsko kurijo vrnili Oltar zmage, ki ga je odstranil [[Konstancij II.]].
 
== Poimperijalni senatSenat v Rimu po obdobju cesarstva ==
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 je senat še naprej deloval v barbarskem in zatem v vizigotskem [[Italsko kraljestvo|Italskem kraljestvu]]. Pod barbarskimi vladarji se je njegova vloga močno okrepila, ker so od njega poskušali dobiti podporo. Za to obdobje je značilen vzpon prominentnih rimskih senatorskih družin, na primer Anicijev, medtem ko je bil predsednik senata (''princeps senatus'') pogosto samo desna roka trenutnega vladarja. Znano je, da je senatu leta 496 uspelo ustoličiti [[protipapež]]a [[Protipapež Lovrenc|Lovrenca]], čeprav sta tako kralj [[Teodorik Veliki|Teodorik]] kot cesar [[Anastazij I. Dikor|Anastazij I.]] podpirala drugega kandidata Simaha.
 
Miroljubno sožitje senata in barbarskega kralja se je nadaljevalo, dokler se ni ostrogotski vladar [[Teodahad]] uprl bizantinskemu cesatjucesarju [[Justinijan I.|Justinijanu I.]] in vzel senatorje za talce. Leta 552 je bilo več senatorjev usmrčenih kot povračilo za smrt vzhodnogotskega kralja [[Totila]]. Ko je Rim osvojila bizantinska armadavojska, je senat ponovno začel delovati. Med dolgoletno vojno je, tako kot sam Rim, zelo oslabel. Mnogo senatorjev je bilo ubitih, mnogo pa jih je pobegnilo v [[Konstantinopel]] in tam tudi ostalo zaradi ugodne Justinijanove zakonodaje, ki je po drugi strani ukinila skoraj vse senatorske položaje v Italiji. [[Papež]] [[Papež Gregor I. Veliki|Gregor I.]] je v svoji pridigi leta 593 obžaloval, da je senatorski red skoraj popolnoma izginil in da je nekdaj prestižni senat propadel.
 
Leta 578 in nato še leta 580 je senat poslal v Konstantinopel delegacijo, ki je novemu cesarju [[Tiberij II. Konstantin|Tiberiju II.]] za darilo prinesla 3.0003000 funtov zlata in ga istočasno zaprosila za pomoč proti [[Langobardi|Langobardom]], ki so deset let pred tem napadli Italijo.
 
Kdaj je senat na Zahodu dokončno izginil, ni povsem znano, iz Gregorijanskega registra pa je razvidno, da je senat leta 603 odobril nova kipa cesarja [[Fokas]]a in cesarice Leontije.<ref>[http://books.google.ru/books?id=tsE9AAAAIAAJ&pg=PA246&lpg=PA246&source=web&ots=M8dNV2lx_z&sig=P3PwGDB5ELF_rvkl28CBB5aiTQg&hl=ru J. Richards, ''The Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752'', str. 246.]</ref> Zagotovo je izginil pred letom 630, ko je papež [[papež Honorij I.|Honorij I.]] [[Curia Julia|Curio Julio]] spremenil v cerkev.
 
Naslov senator se je občasno uporabljal še v poznem [[srednji vek|srednjem veku]] kot nepomeben dodatek k plemiškemu naslovu, ki ni več pomenil članstva v kakšnem organiziranem državnem telesu.
 
Leta 1144 je [[Rimska komuna]] poskušala vzpostaviti režim, ki se je zgledoval po stari Rimski republiki, kar je bilo v nasprotju s takratno oblastjo visokega plemstva in papežev. Ustanovila je tudi senat, enak antičnemu senatu. Revolucijonarji so Rim razdelili na štirinajst okrožij, ki so izvolila po štiri senatorje, skupaj 56 senatorjev (eden od virov trdi, da jih je bilo samo petdeset). Ti senatorji so bili prvi pravi senatorji po 7. stoletju. Za predsednika so izvolili Giordana Pierleonija, sina rimskega konzula Piera Leonija. Naslovili so ga s patricijem, ker je imel naslov konzul v nekaterih okoljih negativen prizvok.
 
Novi-stari senat je bil pod stalnim pritiskom. Konec 12. stoletja je doživela radikalno spremembo, ker se je število članov zmanjšalo na enega samega člana, imenovanega ''summus senator''. ''Summus senator'' je bil od takrat dalje naziv načelnika civilne uprave Rima. V letih 1191-1193 je to bil nek Benedetto, imenovan tudi ''carus homo'' ('dragi mož') ali ''carissimo'' ('najdražji').
 
== Senat v Vzhodnem rimskem cesarstvu ==
{{Glavni|Bizantinski senat}}
 
V Konstantinoplu je senat deloval nemoteno tudi po propadu Zahodnega cesarstva. V drugi polovici 10. stoletja je cesar [[Nikekor II. Fokas]] predsednika senata preimenoval v ''proedra'' ([[grščina|grško]]: πρόεδρος, ''próedros''). Do sredine 11. stoletja so bili ''proedri'' lahko samo [[evnuh]]i, potem pa so to omejitev odpravili in imenovali več proedrov. Eden od njih je bil višji proeder (grško: πρωτοπρόεδρος, ''protopróedros''), ki je bil istočasno predsednik senata. Obstajali sta dve vrsti sej senata: ''silentium'', katere so se udeležili samo magistrati, in ''conventus'', katere so se lahko udeležili vsi senatorji (grško: συγκλητικόι, ''sinkletikói''). Senat v Konstantinoplu je deloval do začetka 13. stoletja. Njegovo zadnje znano dejanje je bila izvolitev [[Nikolaj Kanab|Nikolaja Kanaba]] za cesarja med [[četrta križarska vojna|četrto križarsko vojno]] leta 1204. <ref>J. Phillips (2004), ''The Fourth Crusade and the Siege of Constantinople'', str. 222-226.</ref>
 
== Sklici ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimski_senat«