Manfred von Richthofen: Razlika med redakcijama

Prvikrat je samostojno poletel 10. oktobra 1915 in to šele po dolgih 24 urah šolanja. To je zelo veliko, če vemo, da je Kanadčan Billy Barker poletel sam že po vsega 55 minutah šolanja v letalu z dvojnimi krmili. A Richthofnova letalska kariera se je začela kaj klavrno., Žeže na svojem prvem samostojnem poletu je namreč pri pristanku razbil letalo.

Obstaja več različic, kdo ga je sestrelil. Večina jih zatrjuje, da so ga v resnici sestrelili [[Avstralci|avstralski]] [[pehota|pehotni]] [[vojak]]i, ki so s strojnicami in celo puškami streljali na njegovo nizko leteče rdeče letalo. Njegove sestrelitve so bili "osumljeni" trije avstralski mitraljezci: Robert Buie in Willy John »Snowy« Evans, vsak z Lewisovo strojnico in Cedric Bassett Popkin z Vickersovo strojnico. Vse britanske puške in strojnice v 1. SV so uporabljale enako, standardno strelivo kalibra .303" (7,69 mm)., Enakoenako tudi sinhronizirane Vickersove strojnice britanskih Sopwith Camelov. Po številnih rekonstrukcijah usodnega dogodka in izsledkih obdukcije (kot in smer vstopa krogle v telo), so kanadskega pilota Browna in avstralskega mitraljezca Buieja kot možna storilca izločili. Ostala sta le Evans in Popkin. Ena samcata krogla kalibra .303" je smrtno zadela Richthofna in mu z desne strani poševno zadela prsni koš, prebila obe pljučni krili, jetra in poškodovala srce. Ker pa se krogla v masivnejšem telesu kot je človeško, ne giblje premočrtno ampak se obrača, so nastale hude notranje poškodbe. Lahko je še nekako pristal, a pri tem razbil letalo. Ostanke njegovega letala so potem avstralski vojaki krepko oskubli za spominke (glej sliko desno), tako kot je delal on sam. Avstralski bolničar "Ted" Smout ga je zadnji videl živega., Predenpreden je izdihnil, je izdavil še: ''"Kaputt."'' (v novi slovenščini ''"gotof")''. Truplo so po smrti tudi izdatno poslikali. Vse vidne poškodbe njegovega obraza so nastale izključno zaradi njegovega zadnjega pristanka, ali bolje rečeno "prihoda" na tla. Narejena je bila obdukcija. Kdo je v resnici zadel Richthofna, ne bomo nikoli izvedeli. Danes bi to zlahka in zelo hitro ugotovili z balistično preiskavo, saj so v njegovih oblačilih našli usodno kroglo. Po tem lahko sklepamo le, da je bila izstreljena z večje razdalje. Uradni zmagovalec, kanadski pilot Arthur Roy Brown, je vztrajno molčal vse do svoje smrti leta 1944. »Snowy« Evans je po vrnitvi domov v rodno Avstralijo, leta 1925 brez družine in potomcev umrl., Zaza njim ni ostala niti ena fotografija. Kar nekaj opisov usodnega dogodka pa je podal preostali udeleženec, Avstralec Cedric Popkin. Za večino raziskovalcev je prav on zadel Rdečega barona.

Rdeči baron se je še kar izkazal, čeprav še zdaleč ni bil rojen pilot in taktik kot njegov učitelj in vzornik Oswald Boelcke. Bil pa je izvrsten strelec., Žeže doma je kot mlad lovec na lovu rad streljal na vse kar leze in gre. Nemci so ob vseh njegovih junaštvih tudi "pozabili" navesti, da je veliko od njegovih 80. zmag, vsaj na začetku, dosegel proti počasnim izvidniškim dvosedežnikom. Ti so bili na začetku vojne še neoboroženi. Imel je tudi zelo grdo navado, da je po sestrelitvah rad pristajal ob ruševinah nasprotnikov in si nato vzel kakšen "spominek" zase: usnjeno čelado, rokavice ali škornje, pilotska očala, šal, ročno uro, osebne dokumente, zmeraj pa je tudi izrezal registrske oznake letal itn. Doma si je v lovskem slogu uredil "spominsko sobo" z ostudno zbirko teh predmetov. Za lestenec je uporabil kar rotacijski motor (brez drobovja) nasprotnikovega letala, na vsak valj pa je dal namesto izpušnega ventila namestiti žarnico, deseto pa pod motor. Za to obstajajo tudi dokazi - glej sliko desno. Omislil si je tudi zbirko majhnih srebrnih pokalov za vsako sestreljeno letalo. Ti pokali, visoki kake tri palce, so imeli vgravirano zaporedno številko žrtve, tip letala in datum sestrelitve. Nekega berlinskega zlatarja je zalagal z naročili skoraj dve leti...