Planckova konstanta: Razlika med redakcijama

<math>\hbar</math> je kvant [[vrtilna količina|vrtilne količine]], vštevši [[spin]]. Vrtilna količina kateregakoli sistema, merjena glede na posebej izbrano [[os vrtenja|os]], je vedno [[celo število|celoštevilski]] [[mnogokratnik]] te vrednosti. Planckova konstanta se uporablja za opis [[kvantizacija|kvantizacije]], [[pojav]]a, ki je značilen za podatomske [[osnovni delec|delce]] kot sta [[elektron]] in [[foton]], in kjer se določene fizikalne značilnosti pojavljajo v določenih količinah in ne v nepretrganem obsegu možnih vrednosti.

Ta [[fizikalni model|model]] se je pokazal za izjemno natančnega, vendar je za teoretično izpeljavo predstavljal razumsko oviro, saj ni bilo jasno od kod izhaja kvantizacija energije. Planck je obstoj konstante le privzel. Njegova razmišljanja so pomagala pri razvoju kvantne mehanike.

[[Jedro]] problema, je dvojna [[narava]] [[elektromagnetno sevanje|elektromagnetnega sevanja]] (EM). [[Sevanje]] se obnaša, kot bi bilo [[valovanje]], drugič pa, kot bi bilo sestavljeno iz [[osnovni delci|osnovnih delcev]]. Fiziki so [[eksperiment]]alno ugotovili, da je prenašalec EM energije [[foton]]. Fotone kot svetlobne kvante je leta [[1905]] uvedel [[Albert Einstein|Einstein]] v svojem članku ''O nekem hevrističnem stališču, ki zadeva nastanek in spremembo svetlobe'', kjer je pojasnil [[fotoelektrični pojav]]. Po teoriji mora imeti foton [[masa|maso]] [[nič]]. Sliši se nenavadno, toda tako kaže. Tukaj pa naletimo na jedro navzkrižja. Predpostavka, da ima foton maso nič, nas privede do zaključka, da mora biti za vsako energijo valovanja (če jo merimo s temperaturo, potem nam temperatura izraža količino energije) neskončno število fotonov oziroma valov. To pa je očitni nesmisel. [[neskončnost|Neskončno]] [[število]] valov nam da neskončno energijo, ne pa točno določeno količino energije.