Wikipedija

Helenistično obdobje: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
+
m disambig., drugi drobni popravki AWB
Vrstica 2:
'''Helenizem''' je bilo [[Grčija|grško]] in [[Sredozemlje|sredozemsko]] zgodovinsko obdobje od smrti [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] leta 323 pr. n. št. (konec [[Klasična Grčija|klasične dobe]]) do priključitve Egipta kot zadnje helenistične države [[Rimski imperij|rimskemu imperiju]] leta 30 pr. n. št.<ref>[http://www.metmuseum.org/toah/hd/haht/hd_haht.htm Art of the Hellenistic Age and the Hellenistic Tradition.] Heilbrunn Timeline of Art History, Metropolitan Museum of Art, 2013. Retrieved 27 May 2013. [http://www.webcitation.org/6GvcpwZo8?url=http://www.metmuseum.org/toah/hd/haht/hd_haht.htm Archived here.]</ref><ref>[http://www.britannica.com/EBchecked/topic/260307/Hellenistic-Age Hellenistic Age.] Encyclopædia Britannica, 2013. Retrieved 27 May 2013. [http://www.webcitation.org/6GvcO95wv?url=http://www.britannica.com/EBchecked/topic/260307/Hellenistic-Age Archived here.]</ref>
 
Helenizem je politično najbolj zaznamoval razpad [[Makedonski imperij|makedonskega imperija]] na več držav [[Diadohi|diadohov]], Aleksandrovih naslednikov, ki so se med sabo nenehno spopadale. Sčasoma so se izoblikovale tri stabilne helenistične sile: [[Ptolemajsko kraljestvo]] v [[Egipt|Egiptu]]u, [[Selevkidsko kraljestvo]] na [[Bližnji vzhod|Bližnjem]] in [[Srednji vzhod|Srednjem Vzhodu]] ter [[Makedonsko kraljestvo]] pod [[Antigonidi]] v matični Grčiji. Medtem ko je bil prej ves grški svet razdrobljen na mestne države ([[polis]]), so zdaj prevladovale velike države, ki so jih vodile dinastije [[Despotizem|despotov]].
 
Grki so novo pridobljena območja množično kolonizirali.<ref>[http://mars.wnec.edu/~grempel/courses/wc1/lectures/10hellenism.html Professor Gerhard Rempel, ''Hellenistic Civilization'' (Western New England College)] {{webarchive|url=https://web.archive.org/web/20080705195541/http://mars.wnec.edu/~grempel/courses/wc1/lectures/10hellenism.html|date=2008-07-05}}.</ref><ref name="wilcken">Ulrich Wilcken, ''Griechische Geschichte im Rahmen der Altertumsgeschichte''.</ref> S tem se je v helenizmu grška kultura razširila vse do [[Indija|Indije]]. Vpliv avtohtonih kultur na grško je bil še posebej izrazit na verskem področju, kjer so Grki prevzemali orientalska božanstva (med drugimi [[Serapis|Serapisa]]a).<ref>Green, p. xvii.</ref> Na [[Atiška grščina|atiški grščini]] temelječe narečje ''[[koine]]'' (grško "skupno") je v helenističnem svetu postalo ''[[lingua franca]]''.
 
Doseženi so bili napredki na raznovrstnih umetniških in znanstvenih področjih. V književnosti so imeli velik vpliv [[neoteriki]], [[nova grška komedija]] in pa [[Septuaginta]], najstarejši grški prevod [[Stara zaveza|Stare zaveze]]. Pojavili sta se dve zelo pomembni filozofski smeri, [[stoicizem]] in [[epikurejstvo]]. Med najpomembnejšimi helenističnimi znanstveniki sta bila matematik [[Evklid]] in vseved [[Arhimed]].[[File:Yale Art Gallery, First Floor.jpg|thumb| Helenistično obdobje: kip Dioniza iz umetniške antične zbirke na Yalu]]
 
Ok. 238 pr. n. št. so selevkidski [[Iran]] trajno osvojili [[Parti]]. V 2. st. pr. n. št. so v grški svet pričeli posegati Rimljani in ga do konca 1. st. pr. n. št. v celoti osvojili. Kljub političnemu zatonu helenistične civilizacije je njen kulturni razvoj nemoteno potekal naprej vse do [[Širjenje krščanstva|prevlade krščanstva]] v 4. st. n. št., oziroma v nekaterih ozirih celo do [[Rašidunski kalifat|arabske osvojitve]] (632-661).
 
== Etimologija ==
Vrstica 16:
Desna podoba: poslikana glina in alabastrna glava zoroastrskega duhovnika, ki nosi značilno baktrijsko pokrivalo, Takhti-Sangin, Tadžikistan, 3.–2. stoletje pr. n. št. | footer_align = left | image1 = UrumqiWarrior.jpg | width1 = 110 | caption1 = | image2 = BactrianZoroastrian.jpg | width2 = 180| caption2 = }}
 
Beseda helenističen je sodoben izraz in koncept iz 19. stoletja; ideja o helenističnem obdobju v antični Grčiji ni obstajala. Čeprav so bile besede, povezane v obliki ali pomenu, npr. ''helenist'' (starogrško Ἑλληνιστής, ''Hellēnistēs''), potrjene že od antičnih časov<ref name=HellenistesLSJ>{{LSJ|*(ellhnisth/s|Ἑλληνιστής|ref}}.</ref>, se je sredi 19. stoletja Johann Gustav Droysen v svojem klasičnem delu ''Geschichte des Hellenismus'' (Zgodovina helenizma) skliceval in opredelil obdobje, ko se je grška kultura razširila po negrškem svetu po Aleksandrovem osvajanju <ref name=DroysenHellenismus>{{cite book|title=Greek History: Hellenistic. Oxford Bibliographies Online Research Guide|first=Angelos|last=Angelos Chaniotis|url=https://books.google.com/books?id=fBrSQebTZekC&lpg=PP1&pg=PA8#v=onepage&q&f=false|page=8|publisher=Oxford University Press|year=2011|isbn=9780199805075}}</ref>. Po Droysnu so se helenistični in sorodni izrazi, npr. ''helenizem'', pogosto uporabljali v različnih kontekstih; opazna uporaba v ''Kultura in anarhija'' Matthewa Arnolda, kjer se helenizem uporablja v nasprotju s hebrejstvom. <ref name=MatthewArnold>{{cite book|title=Culture and Anarchy|first1=Matthew|last1=Arnold|author1-link=|chapter=Chapter IV|page=143|year=1869|publisher=Smith, Elder & Co.|chapter-url=https://books.google.com/books?id=xD5AAAAAYAAJ&pg=PA143}} {{cite book|title=Culture and Anarchy|first1=Matthew|last1=Arnold|author1-link=|first2=Jane (editor)|last2=Garnett|chapter=Chapter IV|page=96|year=2006|publisher=Oxford University Press|isbn=978-0-19-280511-9}}</ref>
 
Glavni problem izraza ''helenističen'' je v njegovi udobnosti, saj širjenje grške kulture ni bil splošen pojav, ki ga pojem implicira. Na nekaterih območjih osvojenega sveta je bil grški vpliv večji. Izraz helenističen tudi pomeni, da so bili grški prebivalci večinski na območjih, na katerih so se naselili, vendar so bili v mnogih primerih grški naseljenci dejansko manjšina med domačim prebivalstvom. Grško prebivalstvo in avtohtono prebivalstvo se nista vedno mešali; Grki so se priselili in prinesli svojo kulturo, vendar se povezave niso vedno pojavljale.
Vrstica 23:
 
== Viri ==
Čeprav je nekaj fragmentov, ni popolnega ohranjenega zgodovinskega dela, ki bi datiralo v stoletje po Aleksandrovi smrti. Dela glavnih helenističnih zgodovinarjev Hieronima iz Kardije (ki je delal pod Aleksandrom, Antigonom I. in drugimi nasledniki), Durisa s Samosa in Filarha, ki so jih uporabljali ohranjeni viri, so se izgubila. <ref name="Walbank">F.W. Walbank et al. THE CAMBRIDGE ANCIENT HISTORY, SECOND EDITION, VOLUME VII, PART I: The Hellenistic World, p. 1.</ref> Najzgodnejši in najverodostojnejši ohranjeni vir helenističnega obdobja je Zgodovina [[Polibij]]a iz Megalopolisa (200–118), državnika [[Ahajska zveza|Ahajske zveze]] do 168 pr. n. št., ko je bil prisiljen iti v Rim kot talec. Njegova ''Zgodovina'' je sčasoma narasla na 40 knjig, ki so zajemale zgodovino od leta 220 do 167 pr. n. št.
 
Najpomembnejši vir po Polibiju je bil [[Diodor Sicilski]], ki je pisal svoje delo z naslovom ''Knjižnica'' (''Bibliotheca historica'') med letoma 60 in 30 pr. n. št. in ponovil pomembne zgodnejše vire, kot je Hieronim, vendar se je po bitki pri Ipsu (301) razblinilo poročilo o helenističnem obdobju. Še en pomemben vir, povezan z vprašanji osebnega značaja in morale, je [[Plutarh]]ovo delo ''Vzporedni življenjepisi'' (približno 50–okoli 120), ki opisuje zgodovino pomembnih helenističnih osebnosti. [[Apijan]] iz Aleksandrije (pozno 1. stoletje n. št.–pred 165) je napisal ''Rimsko zgodovino'', ki vključuje podatke o nekaterih helenističnih kraljestvih.
Vrstica 48:
Ko je umrl Aleksander Veliki (10. junija 323 pr. n. št.), je zapustil ogromen imperij, sestavljen iz mnogih avtonomnih ozemelj, ki so se imenovala [[satrapija|satrapije]]. Brez izbranega naslednika so med njegovimi generali nastali neposredni spori o tem, kdo naj bi bil kralj Makedonije. Ti generali so postali znani kot [[diadohi]] (grško Διάδοχοι, ''diadokhoi'', kar pomeni 'nasledniki').
 
[[Meleager (general) |Meleager]] in pehota sta podprla kandidaturo Aleksandrovega polbrata [[Filip III. Makedonski|Filipa Arhideja]], medtem ko je [[Perdikas]], poveljnik konjenikov, podprl čakanje na [[Roksana|Roksanino]] rojstvo Aleksandrovega otroka. Potem ko je pehota vpadla v Babilonsko palačo, je bil dogovorjen kompromis – Arhidej (kot Filip III.) bi moral postati kralj in bi skupaj vladal z Roksaninim otrokom ob predpostavki, da bo deček (kasneje je postal Aleksander IV.). Sam Perdikas bi postal regent (''epimeletes'') imperija in Meleager njegov poročnik. Kmalu pa je Perdikas umoril Meleagerja in druge vodje pehote ter prevzel popoln nadzor. <ref>Green, Peter (1990); Alexander to Actium, the historical evolution of the Hellenistic age. University of California Press. Pages 7-8.</ref> Generali, ki so podpirali Perdika, so bili nagrajeni z razdelitvijo Babilona tako, da so postali satrapi različnih delov imperija, vendar je bil Perdikov položaj negotov, kajti, kot piše Arijan, "vsi so sumili njega in on njih". <ref>Green (1990), page 9.</ref>
 
Prva izmed [[Vojne diadohov|vojn diadohov]] je izbruhnila, ko se je Perdikas načrtoval omožiti Aleksandrovo sestro [[Kleopatra Makedonska|Kleopatro]] in začel dvomiti o vodstvu [[Antigon I. Monoftalm|Antigona I. Monoftalma]] v Mali Aziji. Antigon je pobegnil v Grčijo, nato pa se je skupaj z [[Antipater|Antipatrom]] in Kraterjem ([[Kilikija|kilikijski]] satrap, ki je bil v Grčiji in se je boril v [[lamijska vojna|lamijski vojni]]) napadel Anatolijo. Upornike sta podpirala [[Lizimah]], satrap iz [[Trakija|Trakije]], in Ptolemaj, egiptovski satrap. Čeprav je Evmen, satrap iz Kapadokije, premagal upornike v Mali Aziji, so Perdika med njegovim napadom v Egiptu (od 21. maja do 19. junija, 320 pr. n. št.) umorili njegovi generali Pejton, Selevk in Antigen (verjetno s pomočjo Ptolemaja). <ref>Green (1990), page 14.</ref> Ptolemaj se je sporazumel s Perdikovimi morilci, na njegovo mesto postavil Peitona in Arhideja, vendar so kmalu prišli do novega sporazuma z Antipaterjem – Triparadijska pogodba. Antipater je postal regent imperija, dva kralja sta bila preseljena v Makedonijo. Antigon je ostal pristojen za Malo Azijo, Ptolemaj je obdržal Egipt, Lizimah je zadržal Trakijo in [[Selevk I. Nikator|Selevk I.]] je nadzoroval Babilon.
 
Druga vojna diadohov se je začela po smrti Antipaterja leta 319 pr. n. št. Mimo lastnega sina Kasandra je Antipater razglasil za svojega naslednika Poliperhona kot regenta. Kasander se je uprl Poliperhontu (kateremu se je pridružil Evmen), podprli so ga Antigon, Lizimah in Ptolemaj. Leta 317 je Kasander vdrl v Makedonijo, prevzel nadzor nad njo, obsodil [[Olimpija (kraljica) |Olimpijo]] na smrt in ujel deškega kralja Aleksandra IV. in njegovo mater. V Aziji so Evmena njegovi možje po dolgih akcijah izdali in se pridružili Antigonu, ki ga je dal usmrtiti.
 
[[Image:Diadoch.png|250px|thumb|right|Kraljestvo Antigona in njegovih tekmecev okoli 303 pr. n. št.]]
Tretja vojna diadohov je izbruhnila zaradi naraščajoče moči in ambicij Antigona. Začel je odstranjevati in imenovati satrape, kot da bi bil kralj, in tudi napadel kraljevske zakladnice v Ekbatani, Perzepolisu in Susi ter vzel 25.000 talentov. <ref>Green (1990), page 21.</ref> Selevk je bil prisiljen bežati v Egipt in Antigon je bil kmalu v vojni s Ptolemajem, Lizimahom in Kasandrom. Nato je napadel Fenicijo, oblegal Tir, napadel Gazo in začel graditi floto. Ptolemaj je napadel Sirijo in porazil Antigonovega sina Demetrija Poliorketa v bitki pri Gazi leta 312 pr. n. št., kar je Selevku omogočilo, da je pridobil nadzor nad Babilonijo in vzhodnimi satrapijami. Leta 310 je Kasander mladega kralja Aleksandra IV. in njegovo mater Roksano umoril in končal rodbino [[Aregeadi|Argeadov]], ki je več stoletij vladala Makedoniji.
 
Antigon je nato poslal svojega sina Demetrija, da bi ponovno prevzel nadzor nad Grčijo. Leta 307 je zavzel Atene, izgnal Demetrija Faleronskega, Kasandrovega guvernerja, in ponovno razglasil svobodno mesto. Demetrij je zdaj usmeril pozornost na Ptolemaja, ga premagal s svojo floto v [[bitka pri Salamini (Ciper)|bitki pri Salamini]] in prevzel nadzor nad [[Ciper|Ciprom]]. Po tej zmagi je Antigon prevzel naslov kralja – bazilej (''basileus'') in ga podelil svojemu sinu [[Demetrij I. Makedonski|Demetriju Poliorketu]], kmalu pa so mu sledili preostali diadohi. <ref>Green (1990), page 30-31.</ref> Demetrij je nadaljeval svoje akcije, tako da je oblegal [[Rodos]], leta 302 osvojil večino Grčije ter ustvaril zvezo proti Kasandrovi Makedoniji.
 
Odločna vpletenost v vojno je prišla, ko je Lizimah napadel in prevzel velik del zahodne Anatolije, vendar sta ga Antigon in Demetrij blizu Ipsa v [[Frigija|Frigiji]] kmalu osamila. Selevk je prišel pravočasno, da bi rešil Lizimaha in popolnoma uničil Antigona v bitki pri Ipsu leta 301 pred našim štetjem. Selevkovi bojni sloni so bili odločilni, Antigon je bil umorjen, Demetrij pa je pobegnil v Grčijo, da bi poskušal ohraniti ostanke svoje vladavine, tako da je ponovno opozoril na uporne Atene. Medtem je Lizimah prevzel Jonijo, Selevk Kilikijo in Ptolemaj Ciper.
Vrstica 70:
Po Kasandrovi smrti leta 298 pr. n. št. je Demetrij, ki je še vedno ohranjal precejšnjo zvesto vojsko in floto, napadel Makedonijo, prevzel makedonski prestol (294) in osvojil Tesalijo in večino osrednje Grčije (293–291).<ref>Green (1990), page 126.</ref> Poražen je bil leta 288 pr. n. št., ko sta Lizimah iz Trakije in Pir iz Epira napadla Makedonijo na dveh frontah in hitro izterjala kraljestvo zase. Demetrij je s plačanci pobegnil v osrednjo Grčijo in začel iskati podporo tam in na severnem Peloponezu. Ponovno je oblegal Atene po tem, ko so se obrnile k njemu, sklenil mir z Atenci in Ptolemajem, kar je omogočilo, da je prestopil v Malo Azijo in se lotil vojne na Lizimahovih ozemljih v Joniji, pri čemer je v Grčiji zapustil sina [[Antigon II. Gonat|Antigona Gonata]]. Po začetnih uspehih se je bil leta 285 prisiljen predati Selevku in kasneje umrl v ujetništvu. Lizimah, ki je zase prevzel Makedonijo in Tesalijo, je bil prisiljen v vojno, ko je Selevk napadel njegova ozemlja v Aziji in bil poražen in umrl leta 281 pred n. št. v bitki pri Korupediji v bližini [[Sarde|Sard]]. Selevk je nato poskušal osvojiti evropska ozemlja Lizimaha v Trakiji in Makedoniji, vendar ga je umoril Ptolemaj Keravn ("blisk"), ki se je zatekel na Selevkov dvor in nato sam priznal za kralja Makedonije. Ptolemaj je bil umorjen, ko so ga leta 279 napadli [[Galci]], njegova glava pa je bila nataknjena na kopje in država je padla v [[anarhija|anarhijo]]. Antigon II. Gonat je poleti 277 napadel Trakijo in premagal veliko silo 18.000 Galcev. Hitro so ga pozdravili kot kralja Makedonije in vladal je še 35 let.<ref>Green (1990), page 129 - 134.</ref>
 
Na tej točki je bila vzpostavljena tristranska ozemeljska delitev helenističnega obdobja, pri čemer so glavne helenistične moči Makedonije pod Demetrijevim sinom Antigonom II. Gonatom, Ptolemajskim kraljestvom pod starim [[Ptolemaj I. Soter|Ptolemajem I.]] in [[Selevkidsko cesarstvo |Selevkidskim cesarstvom]] pod [[Antioh I. Soter |Antiohom I. Soterjem]].
 
== Konec helenizma ==
Znanstveniki in zgodovinarji so razdeljeni glede tega, kateri dogodek kaže na konec helenistične dobe. Helenistično obdobje se je lahko končalo z dokončnim osvajanjem osrednjega grškega prostora od Rima leta 146 pr. n. št. Po ahajski vojni s končnim porazom Ptolemajskega kraljestva v [[Bitka pri Akciju |bitki pri Akciju]] leta 31 pred našim štetjem ali celo s premikom prestolnice Rimskega imperija cesarja [[Konstantin Veliki|Konstantina]] v [[Konstantinopel]] leta 330.<ref name="eb">{{cite web|url=http://www.britannica.com/EBchecked/topic/260307/Hellenistic-Age|title=Hellenistic Age|work=Encyclopædia Britannica Online|publisher=Encyclopædia Britannica, Inc.|accessdate=8 September 2012}}</ref><ref name="ReferenceC">{{cite book|title=Alexander The Great and the Hellenistic Age|page=xiii|last=Green|first=P|isbn=978-0-7538-2413-9}}</ref>.
 
== Kultura ==
Vrstica 79:
[[File:Rosetta Stone.JPG|thumb|alt="Velik temno siv kamen z besedilom, ki uporablja stare egiptovske hieroglife, demotsko in grško pisavo v treh ločenih vodoravnih registrih"|Kamen iz Rosette, odredba Ptolemajcev iz leta 196 pr. n. št.]]
 
Helenistična kultura je bila uspešna na več področjih, še posebej pri ohranjanju preteklosti. Države helenističnega obdobja so bile globoko povezane s preteklostjo in njeno navidezno izgubljeno slavo. <ref>Green (1990), pp. xx, 68-69.</ref> Ohranjanje številnih klasičnih in arhaičnih umetniških del in literature (vključno z deli treh velikih klasičnih tragedij [[Ajshil]]a, [[Sofoklej]]a in [[Evripid]]a) so posledica prizadevanj helenističnih Grkov. Muzej in knjižnica v Aleksandriji sta bila središče te ohranjevalne dejavnosti. S podporo kraljevskih štipendij so aleksandrijski učenjaki zbirali, prevedli, kopirali, razvrščali in kritizirali vsako knjigo, ki so jo našli. Večina velikih literarnih likov helenističnega obdobja je študirala v Aleksandriji in tam raziskovala. Učeni pesniki niso pisali samo poezije, temveč tudi razprave o [[Homer]]ju in drugi arhaični in klasični grški literaturi. <ref>Bugh, Glenn R. (editor). The Cambridge Companion to the Hellenistic World, 2007. p. 190.</ref>
 
[[Atene]] so ohranile svoj položaj kot najuglednejši sedež visokošolskega izobraževanja, zlasti v [[filozofija|filozofiji]] in [[retorika|retoriki]], s pomembnimi knjižnicami in filozofskimi šolami. <ref name=mcleod>{{cite book |author=Roy M. MacLeod |title=The Library Of Alexandria: Centre Of Learning In The Ancient World |publisher=I.B. Tauris |year=2004 |isbn=1-85043-594-4}}</ref> Aleksandrija je imela monumentalni muzej (tj. raziskovalni center) in [[Aleksandrijska knjižnica |knjižnico]], ki je po ocenah imela 700.000 knjig. Mesto [[Pergamon]] je tudi imelo veliko knjižnico in postalo glavno knjižno središče. Otok Rodos je tudi imel knjižnico in se ponašal s slavno šolo za politiko in diplomacijo. Knjižnice so bile tudi v [[Antiohija|Antiohiji]], [[Pela|Peli]] in na [[Kos (otok) |Kos]]u. [[Cicero]] se je izobraževal v Atenah in [[Mark Antonij]] na Rodosu. Antiohija je bila ustanovljena kot metropola in središče grškega učenja, ki je ohranila svoj status še v obdobju krščanstva. Selevk je zamenjal Babilon kot metropolo spodnjega Tigrisa.
 
Širitev grške kulture in jezika na Bližnji vzhod in v Azijo je bila pomembna za razvoj novoustanovljenih mest in namerno politiko kolonizacije držav naslednic, kar je bilo nujno za vzdrževanje njihovih vojaških sil. Naselja, kot je [[Ai-Khanoum]] (danes v Afganistanu), ki so bila na trgovskih poteh, so omogočila mešanje in širjenje grške kulture. Jezik Filipovega in Aleksandrovega dvora in vojske (ki je bil sestavljen iz različnih grških in negrško govorečih ljudstev) je bila različica atiškega grškega jezika in sčasoma se je ta jezik razvil v ''koine'', ''lingua franca'' držav naslednic.
 
Opredelitev lokalnih bogov s podobnimi grškimi božanstvi, prakso, imenovano "interpretatio graeca", je olajšala gradnjo templjev v grškem slogu, grška kultura v mestih pa je pomenila tudi, da so nastale javne stavbe, kot so [[Gimnazij (Antična Grčija) |gimnaziji]] in [[grško gledališče|gledališča]]. Mnoga mesta so ohranjala nominalno avtonomijo, medtem ko so bila pod vladavino lokalnega kralja ali satrapa in so pogosto imela institucije v grškem slogu. Našli so grško dediščino, kipe, arhitekturo in napise. Vendar lokalna kultura ni bila zamenjana in se je večinoma prilagodila, zdaj z novo grško-makedonsko ali drugačno helenizirano elito. Primer, ki prikazuje širjenje grškega gledališča, je Plutarhova zgodba o smrti [[Mark Licinij Kras|Marka Licija Krasa]], v kateri je bila njegova glava odnesena na partski dvor in uporabljena kot gledališki rekvizit v predstavi ''Bakhantke''. Našli so tudi gledališča: na primer v Ai-Khanoumu na robu Baktrije – gledališče ima 35 vrst in je večje od gledališča v Babilonu.
 
Širjenje grškega vpliva in jezika je prikazano tudi na starogrških kovancih. Portreti so postali bolj realistični, pri čemer je bil kovanec pogosto uporabljen za prikaz propagandne podobe, ki spominja na dogodek ali prikazuje podobo privilegiranega boga. Uporaba grškega portreta in grškega jezika se je nadaljevala pod [[rimski imperij|rimskim]], [[Partsko cesarstvo|partskim]] in [[Kušansko cesarstvo|kušanskim]] imperijem, čeprav je bila uporaba grščine v upadu.
Vrstica 98:
Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je priliv grških kolonistov v nove kraje še naprej širil grško kulturo v Azijo. Ustanovitev novih mest in vojaških kolonij je bila pomemben del boja slednjih za nadzor nad katero koli posamezno regijo, ki je še naprej ostala središče kulturne razpršitve. Zdi se, da se je širitev grške kulture pod nasledniki večinoma zgodila s širjenjem samih Grkov, ne pa kot dejavna politika.
 
V celotnem helenističnem svetu so ti grško-makedonski kolonisti sebe imeli za nekaj več kot "barbare" in izključili večino Negrkov iz zgornjih krogov dvornega in državnega življenja. Večina avtohtonega prebivalstva ni bila helenizirana, ni imela dostopa do grške kulture in so jo grški gospodarji pogosto zapostavljali. Gimnaziji in grška izobrazba so bili na primer le za Grke. Grška mesta in kolonije so morda izvozile grško umetnost in arhitekturo do Inda, vendar so bile to večinoma enklave grške kulture za podporo grški eliti. Stopnja vpliva, ki jo je grška kultura imela v celotnem helenističnem svetu, je bila zato zelo lokalizirana in je temeljila predvsem na nekaj velikih mestih, kot sta Aleksandrija in Antiohija. Nekateri domačini so se učili grško in sprejeli grške navade, to pa je bilo večinoma omejeno na nekaj lokalnih elit, ki jim je bilo dovoljeno obdržati svoja delovna mesta pri diadohih, in tudi majhno število administratorjev srednjih ravni, ki so delovali kot posredniki med grško govorečim zgornjim razredom in njihovi subjekti. V Selevkidskem cesarstvu je na primer ta skupina znašala le 2,5 % uradnega razreda. <ref>Green (1990), p. 315.</ref>
[[Helenistična umetnost]] je kljub temu močno vplivala na kulture, ki jih je prizadelo helenistično širjenje. Na indijski podcelini je bil helenistični vpliv na indijsko umetnost velik in daljnosežen in je trajal več stoletij po napadih Aleksandra Velikega.
 
Vrstica 110:
[[File:Cybele Getty Villa 57.AA.19.jpg|thumb|200px|Kibela, frigijska boginja mati, kronana, z levom, [[Cornucopia|cornucopio]] (rogom obilja) in krono v obliki zidu]]
 
Helenistične monarhije so bile tesno povezane z verskim življenjem kraljestev, ki so jim vladali. To je bilo značilno že za makedonsko kraljestvo, ki je imelo duhovniške dolžnosti. Helenistični kralji so sprejeli patronska božanstva kot varovala svoje hiše in včasih zahtevali njihov izvor. Na primer, Selevkidi so prevzeli Apolona kot pokrovitelja, Antigonidi so imeli Herakleja in Ptolemajci so častili Dioniza. <ref>Wallbank et al. (2008), p. 86.</ref>
 
Čaščenje dinastičnih vladarskih kultov je bila tudi značilnost tega obdobja, predvsem v Egiptu, kjer so Ptolemajci sprejeli prejšnjo faraonsko prakso in se uveljavili kot božji kralji. Ti kulti so bili običajno povezani s posebnim templjem v čast vladarja, kot je ''Ptolemajeja'' v Aleksandriji, in imeli svoje festivale in gledališke predstave. Ustanovitev vladarskih kultov je bolj temeljila na sistematiziranih časteh, ki so jih ponudili kraljem (žrtvovanje, [[proskineza]], kipi, oltarji, hvalnice), ki so jih postavili na oltar z bogovi (izoteizem), kot na dejanskem prepričanju njihove božanske narave. Po Petru Greenu ti kulti niso ustvarili resničnega prepričanja o božanstvu vladarjev med Grki in Makedonci. <ref>Green (1990), p. 402.</ref> Čaščenje Aleksandra je bilo prav tako priljubljeno kot v dolgoživem kultu v Eritreji in seveda v Aleksandriji, kjer je bil njegov grob.
 
V helenistični dobi se je povečalo razočaranje nad tradicionalno religijo. Vzpon filozofije in znanosti je odstranil bogove z mnogih njihovih tradicionalnih področij, kot so njihova vloga pri gibanju nebeških teles in naravnih nesreč. [[Sofistika|Sofisti]] so razglasili osrednjo vlogo človeštva in [[Agnosticizem |agnosticizma]]; popularno je postalo verovanje v evhemerizem (pogled, da so bogovi preprosto stari kralji in junaki). Ljudski filozof [[Epikur]] je spodbudil pogled na [[epikurejstvo|nezainteresirane bogove]], ki živijo daleč od človeškega prostora v metakozmiji. Apoteoza vladarjev je prinesla tudi idejo o božanstvu na Zemlji. Zdi se, da je medtem religioznost precej upadla, kar je bilo večinoma namenjeno izobraženim razredom. <ref>Green (1990), p. 399.</ref>
 
Zelo razširjeno je bilo čaranje, kar je bilo nadaljevanje prejšnjih časov. V celotnem helenističnem svetu so se ljudje posvetovali z oraklji in uporabljali čare in figurice, da bi preprečili nesrečo ali uničili uroke. V tem času se je razvil tudi zapleten sistem astrologije, ki je skušal določiti osebnostni značaj in prihodnost v gibanju sonca, lune in planetov. [[Astrologija]] je bila zelo povezana s kultom [[Tihe]] (sreča, bogastvo), katerega priljubljenost je v tem obdobju rasla.
Vrstica 125:
V tem obdobju se je pojavil tudi [[starogrški roman]], npr. [[Dafnis in Hloa]] ter Efeška zgodba.
 
Livij Andronik, grški suženj iz južne Italije, je prevedel Homerjevo Odisejo v latinščino okoli leta 240. Grška literatura je zelo vplivala na razvoj [[rimska književnost|rimske književnosti]]. Poezija [[Vergil]]a, [[Horacij]]a in [[Publij Ovidij Naso |Ovid]]a je temeljila na helenističnih slogih.
 
=== Filozofija ===
[[File:Paolo Monti - Servizio fotografico (Napoli, 1969) - BEIC 6353768.jpg|right|thumb|180px|Zenon Kitijski je ustanovil stoično filozofijo]]
V helenističnem obdobju se je razvilo veliko različnih šol. Atene s svojimi številnimi filozofskimi šolami še naprej ostajajo središče filozofske misli, a so izgubile svojo politično svobodo in helenistična filozofija je izraz tega novega težkega obdobja. V teh političnih razmerah so helenistični filozofi začeli iskati cilje, kot so [[ataraksija]] (stanje duševne umirjenosti), [[avtarkija]] (samozadostnost) in [[apatija]] (v stoicizmu se nanaša na stanje uma, v katerem strasti ne motijo – svoboda trpljenja), kar bi jim omogočilo, da bi uničili dobro počutje ali [[evdajmoníja|evdajmonijo]] (blaženost). Zanimanje za notranje življenje z osebno notranjo svobodo in uresničevanje evdajmonije sta skupni vsem helenističnim filozofskim šolam. <ref>Green, Peter; Alexander to Actium, the historical evolution of the Hellenistic age, page 53.</ref>
 
[[Epikurejstvo |Epikurejci]] in [[cinizem|ciniki]] so zavrnili javne pisarne in civilno službo, kar je pomenilo zavrnitev samega polisa, opredeljene institucije grškega sveta. Epikur je kot svoj končni cilj spodbujal [[atomizem]] in [[Askeza |asketizem]], ki temeljita na svobodi bolečine. Ciniki, kot je Diogen iz Sinope, so zavračali vse materialne stvari in socialne konvencije (''nomos'') kot nenaravne in neuporabne. V kirenski šoli so se zavzeli za [[hedonizem]] in trdili, da je užitek edino resnično dobro. [[Stoicizem]], ki ga je ustanovil [[Zenon iz Kitija]], je učil, da je vrlina dovolj za evdajmonijo, saj bi omogočila živeti v skladu z Naravo ali [[Logos]]om. Zenon je postal izjemno priljubljen; Atenci so mu postavili zlat kip, Antigon II. Gonata pa ga je povabil na makedonski dvor. Filozofske šole [[Aristotel]]a (Peripatetics Lyceum) in [[Platon]]a (platonizem na Akademiji) so bile tudi vplivne. Akademija se je pod [[Arkezilaj]]em sčasoma obrnila na akademski skepticizem, dokler se ni Antioh iz Askalona (leta 90 pr. n. št.) zavzel za neoplatonizem. Helenistična filozofija je pomembno vplivala na grško vladajočo elito. Primeri so atenski državnik Demetrij iz Falerona, ki je študiral na liceju; špartanski kralj Kleomen III., ki je bil študent stoika Sfajrosa Boristena; Antigon II., ki je bil tudi znan stoik. To je mogoče reči tudi o rimskih višjih slojih, v katerih je prevladoval stoicizem, kot je razvidno iz dela ''Meditacije'' rimskega cesarja [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]] in [[Mark Tulij Cicero|Ciceronovih]] del.
 
Širjenje [[krščanstvo|krščanstva]] po rimskem svetu, ki mu je sledilo širjenje [[islam]]a, je začetek konca helenistične filozofije in začetek srednjeveške filozofije (pogosto nasilno, kot pod [[Justinijan I.| Justinijanom I.]]), v katerem so prevladovale tri [[Abrahamska religija|abrahamske tradicije]]: [[judovska filozofija]], [[krščanska filozofija]] in zgodnja [[islamska filozofija]]. Kljub tej spremembi je helenistična filozofija še naprej vplivala na te tri verske tradicije in renesančno misel, ki jim je sledila.
 
=== Znanost ===
[[File:Eratosthenes' method for determining the size of the Earth.svg|thumb|230px|right|Eratostenova metoda za določanje polmera in oboda Zemlje]]
[[File:Oxyrhynchus papyrus with Euclid's Elements.jpg|right|thumb|230px|Eden najstarejših fragmentov Evklidovih Elementov, najdenih v Oksirinhu, datiranih okoli leta 100 (Papyrus Oxyrhynchus 29). Diagram spremlja II. knjigo, predlog 5.<ref>{{cite web |url=http://www.math.ubc.ca/~cass/Euclid/papyrus/papyrus.html |title=One of the Oldest Extant Diagrams from Euclid |author=[[Bill Casselman (mathematician)|Bill Casselman]] |authorlink= |publisher=University of British Columbia |accessdate=2008-09-26}}</ref>]]
Helenistična kultura je ustvarila učne točke po vsem Sredozemlju. Helenistična znanost se je razlikovala od grške znanosti vsaj na dva načina: prvič, imela je koristi od navzkrižne oploditve grških idej s tistimi, ki so se razvile v velikem helenističnem svetu; drugič, do neke mere jo podpirajo kraljevi pokrovitelji v kraljestvih, ki so jih ustanovili Aleksandrovi nasledniki. Za helenistično znanost je bila še posebej pomembna Aleksandrija v Egiptu, ki je postala glavno središče znanstvenih raziskav v 3. stoletju pred našim štetjem. Helenistični učenjaki so v svojih znanstvenih raziskavah pogosto uporabljali načela, razvita v starejši grški misli: uporabo matematike in namerno empirično raziskovanje. <ref>Lloyd (1973), p. 177.</ref>
 
Helenistični geometri, kot so [[Arhimed]] (okoli 287–212 pr. n. št.), [[Apolonij]] iz Pergeje (262–190 pr. n. št.) in [[Evklid]] (325–265 pr. n. št.), katerega ''Elementi'' so bili najpomembnejši učbenik matematike do 19. stoletja, so svoje delo gradili na delu [[Pitagorejstvo |pitagorejcev]] v helenističnem obdobju. Evklid je razvil dokaze za [[Pitagorov izrek]], neskončnost prvin in se ukvarjal s petimi [[Platonsko telo|platonskimi telesi]] <ref>Bugh, p. 245.</ref>. [[Eratosten]] je svoje poznavanje geometrije uporabil za merjenje oboda Zemlje. Njegov izračun je bil izredno natančen. Bil je tudi prvi, ki je izračunal [[Nagib vrtilne osi |nagib Zemljine osi]] (znova z izjemno natančnostjo). Poleg tega je lahko natančno izračunal razdaljo od Zemlje do Sonca in izumil [[29. februar |prestopni dan]]. <ref>{{Cite web|url=https://www.wired.com/science/discoveries/news/2008/06/dayintech_0619 |title=June 19, 240 B.C.E: The Earth Is Round, and It's This Big |first=Randy |last=Alfred |work=Wired |date=June 19, 2008 | accessdate=2013-06-22}}</ref> Eratosten je, znan kot "oče geografije", ustvaril tudi prvi zemljevid sveta, ki vključuje [[vzporednik]]e in [[Zemljepisna dolžina |meridiane]] na podlagi razpoložljivega geografskega znanja o dobi.
[[Image:NAMA Machine d'Anticythère 1.jpg|right|thumb|230px|''Mehanizem z Antikitere'' je bil stari analogni računalnik, ki je bil zasnovan za izračun astronomskih položajev]]
 
Astronomi, kot je [[Hiparh]] (190–120 pr. n. št.), so temeljili na meritvah babilonskih astronomov pred njim, da bi izmerili [[precesija|precesijo]] Zemlje. Plinij poroča, da je Hiparh izdelal prvi sistematični zvezdni katalog, potem ko je opazil novo zvezdo (ne vemo, ali je to [[nova]] ali [[komet]]) in želel ohraniti astronomski zapis zvezd, tako da bi lahko odkrili druge nove zvezde <ref>{{cite book |author=Otto Neugebauer |title=A History of Ancient Mathematical Astronomy |location=New York |publisher=Springer |year=1975 |pages=284–5}}; Lloyd (1973), pp. 69-71.</ref>. Nedavno so trdili, da nebesni globus, ki temelji na Hiparhovem katalogu zvezd, sedi na širokih ramenih velikega kipa drugega stoletja, znanega kot [[Farnesejev Atlas]] <ref>{{cite journal | last1 = Schaefer | first1 = Bradley E. | year = 2005 | title = The Epoch of the Constellations on the Farnese Atlas and Their Origin in Hipparchus's Lost Catalogue | url = | journal = Journal for the History of Astronomy | volume = 36 | issue = | pages = 167–96 |bibcode = 2005JHA....36..167S }}; But see also {{cite journal | last1 = Duke | first1 = Dennis W. | year = 2006 | title = Analysis of the Farnese Globe | url = | journal = Journal for the History of Astronomy | volume = 37 | issue = | pages = 87–100 |bibcode = 2006JHA....37...87D }}</ref>. Drugi astronom, [[Aristarh]] s Samosa je razvil [[Heliocentrični model |heliocentrični]] sistem.
 
Raven helenističnih dosežkov v [[astronomija|astronomiji]] in [[inženirstvo|inženirstvu]] je veličastno pokazal [[mehanizem z Antikitere]] (150–100 pr. n. št.). To je mehansko računalo s 37 zobniki, ki je izračunalo gibanje Sonca in Lune, vključno z luninimi in sončnimi mrki, ki so bili predvideni na podlagi astronomskih obdobij, za katere se domneva, da so se jih naučili od Babiloncev. <ref name=Freeth>{{cite journal | last = Freeth | first = T. | year = 2006 | title = Decoding the ancient Greek astronomical calculator known as the Antikythera Mechanism | journal = Nature | issue = 7119| pages =587–91 | doi = 10.1038/nature05357 | volume = 444 | pmid = 17136087 | bibcode=2006Natur.444..587F|display-authors=etal}}; {{cite journal | last = Marchant | first = Jo | year = 2006 | title = In Search of Lost Time | journal = Nature | issue = 7119| pages =534–8 | doi = 10.1038/444534a | volume = 444 | pmid = 17136067 | bibcode=2006Natur.444..534M}};</ref> Naprave te vrste niso našli vse do 10. stoletja, ko je perzijski učenjak [[Al-Biruni]] opisal enostavnejše osemzobno luno – sončno računalo, ki je bilo vključeno v [[astrolab]]. Podobno zapletene naprave so razvili tudi drugi muslimanski inženirji in astronomi v srednjem veku.
 
[[Medicina]], v kateri je prevladovala Hipokratova tradicija, je videla nov napredek pri Praksagori s Kosa, ki je teoretiziral, da kri potuje skozi žile. Herofil (335–280 pr. n. št.) je bil prvi, ki je svoje ugotovitve utemeljil na seciranju človeškega telesa in poskusih na živalih ter natančno opisal živčni sistem, jetra in druge ključne organe. Pod vplivom Filina s Kosa, študenta Herofila, se je pojavila nova medicinska šola, empirična šola, ki je temeljila na strogem opazovanju in zavrnila nevidne vzroke dogmatske šole.
Vrstica 151:
Bolos iz Mendesa je razvijal [[alkimija|alkimijo]], [[Teofrast]] je bil znan po svojem delu pri razvrstitvi rastlin. Kratevas je napisal povzetek o botanični farmaciji. Aleksandrijska knjižnica je imela živalski vrt za raziskovanje in helenistične zoologe, kot so Arhelaj, Leonid iz Bizanca, Apolodor iz Aleksandrije in Bion iz Solija.
 
Tehnološki razvoj iz helenističnega obdobja vključuje zobnike, jermenice, vijak, [[Arhimedov vijak]], [[vijačna stiskalnica |vijačno stiskalnico]], [[steklopihaštvo]], votlo bronasto litje, geodetske merilne naprave, [[odometer]], [[pantograf]], [[vodna ura|vodno uro]], vodne orgle in [[Batna črpalka |batno črpalko]]. <ref>Green (1990), p. 467.</ref>
 
Razlaga helenistične znanosti se zelo razlikuje. V eni skrajnosti je pogled angleškega klasičnega učenjaka Cornforda, ki je verjel, da je bilo "vse najpomembnejše in izvirno delo opravljeno v treh stoletjih od 600 do 300 pr. n. št." <ref>{{cite book |author=F. M. Cornford |title=The Unwritten Philosophy and Other Essays |page=83}} quoted in Lloyd (1973), p. 154.</ref> Na drugi strani je stališče italijanskega fizika in matematika Lucia Russa, ki trdi, da je bila znanstvena metoda dejansko rojena v 3. stoletju pred našim štetjem, a so jo v rimskem obdobju pozabili in oživili v renesansi. <ref>{{cite book |last=Russo |first=Lucio |authorlink= |title=The Forgotten Revolution: How Science Was Born in 300 BC and Why It Had To Be Reborn |year=2004 |publisher=Springer |isbn=3-540-20396-6 |location=Berlin }} But see the critical reviews by Mott Greene, ''Nature'', vol 430, no. 7000 (5 Aug 2004):614 [http://www.nature.com/nature/journal/v430/n7000/full/430614a.html] and Michael Rowan-Robinson, ''Physics World'', vol. 17, no. 4 (April 2004)[http://physicsweb.org/articles/review/17/4/1/1].</ref>
 
=== Vojaška znanost ===
Vrstica 159:
[[File:Ancient Mechanical Artillery. Pic 01.jpg|thumb|200px| Starodavno mehanično topništvo: katapulti (stoječi), verižni pogon polibola (spodaj v sredini), gastrafet (lok) (na steni)]]
 
Helenistična vojaška oprema je bila na splošno precej večja. Vojne ladje helenistične dobe so se iz [[Triera|trireme]] povečale tako, da so pridobile več vrst vesel in večje veslačev in vojakov kot v kvadriremi in kvinkiremi. Ptolemajska ''tesarakontera'' je bila največja ladja, zgrajena v antiki. V tem obdobju so bile razvite nove oblegovalne naprave. Nepoznan inženir je razvil torzijski [[Katapult (orožje)|katapult]] (okoli 360), Dionizij iz Aleksandrije je oblikoval ponavljajočo se [[balista|balisto]], ''polibol''. Ohranjeni primeri krogelnih izstrelkov so težki od 4,4 do 78 &nbsp;kg. <ref>Bugh, p. 285.</ref> Demetrij I. Poliorket je bil poznan po velikih oblegovalnih napravah, ki so bile uporabljene v njegovih akcijah, zlasti med dvanajstmesečnim obleganjem Rodosa, ko je naročil Epimahu Atenskemu zgraditi ogromen stolp, težek 160 ton, imenovan ''helepolis'', in ga napolnil z artilerijo.
 
=== Umetnost ===
Vrstica 168:
Izraz ''helenističen'' je sodoben izum; helenistični svet ni bilo le ogromno območje, ki je obsegalo celotno Egejsko morje v primerjavi s klasično Grčijo, osredotočeno na [[polis]] v Atenah in Šparti, ampak tudi dolgo časovno obdobje. V umetniškem smislu to pomeni veliko raznovrstnost, ki jo pogosto imenujemo [[helenistična umetnost]].
 
Helenistična umetnost pogosto velja za prehodno obdobje, včasih tudi za [[dekadenca|dekadenco]] ali degeneracijo<ref name="ReferenceA">{{cite book|last=Green|first=Peter|year=2008|title=Alexander The Great and the Hellenistic Age|location=London|publisher=Orion|isbn=0-7538-2413-2}}</ref> v primerjavi z razsvetljenjem grške [[Klasična Grčija|klasične dobe]]. Prekinila je z idealističnimi, izpopolnjenimi, mirnimi in sestavljenimi liki klasične grške umetnosti in razvil se je slog, v katerem sta prevladala realizem in prikazovanje čustev ([[patos]]) in značaja ([[etos]]). Motiv lažnega realističnega naturalizma v umetnosti (''aletheia'') se kaže v zgodbah slikarja Zevksisa, za katerega je bilo rečeno, da je naslikal grozdje, ki se je zdelo tako resnično, da so priletele ptice in ga zobale. <ref>Green, Peter; Alexander to Actium, the historical evolution of the Hellenistic age, page 92.</ref> Gola ženska je postala bolj priljubljena kot poosebljenje [[Praksitel]]ove ''[[Knidska Afrodita | Knidske Afrodite]]'', umetnost je na splošno postajala bolj erotična (npr. ''Leda in labod'' in [[Skopas]]ov ''Potos''). Prevladujoča ideala helenistične umetnosti sta bila čutnost in strast.
Ljudje vseh starosti in družbenih slojev so bili upodobljeni v umetnosti helenistične dobe. Umetniki, kot je Pejrajkos, so za svoje slike izbirali vsakdanje in nižje sloje. Po Plinijevem mnenju je "slikal brivnice, čevljarske stojnice, osle, hrano in podobne predmete, s čimer si je zaslužil ime ''rhyparographos'' (slikar umazanije/nizkotnih stvari). V teh temah je lahko našel zadovoljstvo, več kot so drugi umetniki dobili za svoje velike slike" (''Naravoslovje'', XXXV. knjiga, 112). Tudi barbari, kot so Galijci, so bili upodobljeni kot junaki, ki jih je prikazal v herojski obliki, umetniški temi ''plemenitega divjaka''. Podoba Aleksandra Velikega je bila tudi pomembna umetniška tema, vsi diadohi so hoteli biti naslikani z mladostnim Aleksandrovim videzom. Številna najbolj znana dela grškega kiparstva pripadajo helenističnemu obdobju, vključno z [[Laokoontova skupina | Laokoontovo skupino]], [[Miloška Venera|Miloško Venero]] in [[Samotraška Nike|Samotraško Nike]].
 
Razvoj slikarstva je vključeval poskuse v tehniki [[chiaroscúro]] (svetlo-temno), na primer Zevksis, [[krajinsko slikarstvo]] in [[tihožitje|tihožitja]] <ref>Green, Peter; Alexander to Actium, the historical evolution of the Hellenistic age, page 117-118.</ref>. [[grški tempelj|Grški templji]], zgrajeni v helenističnem obdobju, so bili večinoma večji od klasičnih, kot so [[Artemidin tempelj v Efezu]], Artemidin tempelj v [[Sarde|Sardah]] in Apolonov tempelj pri [[Didima|Didimi]] (ki ga je Selevk 300 let pred našim štetjem obnovil). V helenističnem obdobju je tudi kraljevska palača (''bazilejon'') postala lastnina, na primer mogočna vila Kasandra iz 4. stoletja v Vergini.
 
V tem obdobju so nastala tudi prva pisna dela [[Umetnostna zgodovina |umetnostne zgodovine]] v zgodovini Durisa s Samosa in Ksenokrata iz Aten, kiparja in zgodovinarja kiparstva in slikarstva.
 
Za pisno zgodovino tega obdobja je bilo značilno, da je bila helenistična umetnost prikazana kot dekadentni slog po zlati dobi klasičnih Aten. [[Plinij starejši]] pri opisu skulpture klasičnega obdobja pravi: ''Cessavit deinde ars'' ('potem je umetnost izginila'). <ref>Pliny the Elder, ''Natural History'' (XXXIV, 52)</ref> V umetnosti 18. stoletja sta se izraza [[barok]] in [[rokoko]] včasih uporabljala za to celovito in individualno obdobje. Novi zgodovinski pogledi in nekatera nedavna odkritja, kot so grobnice v Vergini, omogočajo boljše vrednotenje umetniškega bogastva tega obdobja.
 
==Sklici==
Vrstica 192:
*[http://wihs.uwaterloo.ca/ Waterloo Institute for Hellenistic Studies]
*[http://www.metmuseum.org/toah/hd/haht/hd_haht.htm Art of the Hellenistic Age and the Hellenistic Tradition at the MET]
 
{{normativna kontrola}}▼
 
[[Kategorija:Zgodovina Grčije]]
Vrstica 199 ⟶ 201:
[[Kategorija:Stara Grčija]]
[[Kategorija:Zgodovina judovstva]]
▲{{normativna kontrola}}
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Helenistično_obdobje«