Supermarine Spitfire: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 35:
 
== Zgodovina ==
[[Reginald Joseph Mitchell|R. J. Mitchell]] je kariero letalskega [[konstruktor]]ja kot mlad inženir začel kmalu po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]]. Snoval [[šport|je šport]]na letala, s katerimi je nato Supermarine sodeloval na tekmovanjih za [[Schneiderjev pokal]]. To hitrostno tekmovanje vodnih letal je osvojil kar štirikrat. Leta 1922 še z dvokrilnim letečim čolnom s potisnim propelerjem ''Sea Lion II'', leta 1927 z letalom S.5, leta 1929 z modelom S.6 in nato še leta 1931 z izboljšanim modelom S.6b. Leta 1931 je Supermarine osvojil (precej kičast) Schneiderjev pokal v trajno last. Danes sta zmagovalno letalo Supermarine S.6b (S.1595 - še neobnovljen), kot tudi sam pokal, na ogled v Muzeju znanosti (''Science Museum'') v Londonu (četrt Kensington). Sestrsko letalo S.6b (S.1596) je 1329. septembra 1931 doseglo nov svetovni hitrostni rekord - 655,67 km/h (407,5 mph). Usoda tega letala je (zaenkrat še) neznana.
 
Uspehe je Mitchell dosegal s kombinacijo močnega motorja in z do skrajnosti in potankosti dodelano [[aerodinamika|aerodinamično]] obliko svojih letal. To kombinacijo je znova uporabil tudi leta 1931, ko je Supermarine na povabilo letalskega ministrstva sodeloval na [[natečaj]]u za novo enokrilno lovsko letalo Vojnega letalstva (RAF) [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Priglasil se je z lovcem fiksnega [[podvozje|podvozja]], še odprte [[pilotska kabina|kabine]] in z »negativnim galebjim krilom«, opremljen je bil z močnim motorjem ''[[Rolls-Royce Goshawk]]'' s parnim hlajenjem. Letalo [[Supermarine Tip 224|''Supermarine Type 224'']] ni bilo izbrano na natečaju, dejansko ministrstvo ni bilo zadovoljno prav z nobenim od predstavljenih letal. Mitchell je to letalo predelal. Motor Goshawk je povzročal velike težave, podobna polomija se je R-R ponovila še z motorjema Peregrine in Vulture.
Vrstica 50:
Ministrstvo je na [[Vickers-Armstrong]]a, lastnika podjetja Supermarine, poslalo seznam možnih imen za novo letalo. Na predlog takratnega [[direktor]]ja Vickers-Armstronga, Sira [[Robert MacLean|Roberta MacLeana]], so izbrali ime ''Spitfire''. Izraz izvira še iz elizabetinskih časov in pomeni temperamentno in besno žensko ali dekle,<ref>[http://en.wiktionary.org/wiki/spitfire Wikidictionary: spitfire]</ref> po neki drugi razlagi pa pomeni orožje, ki bruha ogenj. V podjetju so ga neuradno uporabili že za letalo ''F.7/30 Type 224''. Zanimivo je, da Mitchell imena Spitfire osebno ni preveč maral (''"Spitfire was just the sort of bloody silly name they would choise."''). Tu se je motil. Danes sta tako R. J. Mitchell, kot njegov Spitfire za vekomaj zapisana v ne samo letalsko zgodovino.
 
[[Prototip]] Spitfira, ''K5054'', je prvič poletel 5. marca 1936, točno štiri mesece za prototipom lovca [[Hawker Hurricane]] (''K5083''), z [[letališče|letališča]] [[Eastleigh Aerodrome]] pri [[Southampton]]u. Vickersov preizkusni pilot, [[stotnik (Združeno kraljestvo)|stotnik]] [[J. Summers|''Joseph "Mutt" Summers'']], je letalo s pomočniki (''Jeffrey Quill'') testiral vse do 26. maja 1936., Natonato so ga predali uradnemu centru za preizkušanje letal in orožja. In še pred končnim poročilom centra je Ministrstvo za obrambo 3. junija 1936 naročilo 310 Spitfirov (in tudi 600 Hurricanov). Javnosti so Spitfira prvič predstavili 27. junija 1936 na letališču [[Hendon]]. R. J. Mitchell je, čeprav že hudo bolan, še lahko prisostvoval krstnemu poletu "njegovega otroka" na letališču Eastleigh pri Southamptonu. Po Mitchellovi smrti 11. junija 1937, je razvoj Spitfira vse do konca proizvodnje uspešno vodil njegov tesni sodelavec, inženir ''Joseph "Joe" Smith''.
 
Piloti so neverjetno radi leteli s tem enkratnim letalom, mnogi so se za svoja življenja lahko zahvalili prav njemu. Celo slavni nemški piloti, med drugimi tudi Werner Mölders in Adolf Galland, ki so preizkušali zajete primerke, so bili po poletih z njim izredno navdušeni. Dejali so, da s Spitfirom lahko leti vsak otrok, tako enostaven in prijeten je bil za pilotiranje, podobno so menili tudi še za Hurricane. To je bila zelo krepka zaušnica nemškim letalskim konstruktorjem. Očitno takratna nemška lovska letala niso bila niti enostavna niti prijetna za pilotiranje.
Vrstica 57:
 
Kot vedno, so za letalske konstruktorje večen navdih ptice. Za eliptična krila je prve študije in izračune opravil in jih že leta 1906 v dveh knjigah tudi objavil angleški multiznanstvenik ''Frederick William Lanchester''. Njegovi knjigi sta bili prevedeni tudi v francoščino in v nemščino. Niti v Angliji niti v Franciji nista naleteli na kakšno posebno zanimanje, bili sta daleč pred časom in tedanjimi pojmovanji. Precej drugače pa je bilo v Nemčiji, tam so še pred koncem 1. SV že začeli z izračuni in s poskusi. Nemški fizik in matematik ''Ludwig Prandtl'' je lahko samo še v celoti potrdil pravilnost študij Fredericka Williama Lanchestra. Eliptično krilo je za Spitfire predlagal mladi kanadski aerodinamik ''Beverley Strahan Shenstone''. Kot je pozneje sam povedal, niti niso toliko posnemali krila Heinkla 70, kot pa njegove nove vgreznjene (za)kovice (''flushing rivets''), ki so samo še dodatno izboljšale že tako odlično aerodinamiko Spitfira. Shenstone je po diplomi na torontski univerzi eno leto delal v Nemčiji pri Junkersu, tam se je verjetno seznanil z nemškimi izsledki študij eliptičnega krila. Leta 1931 ga je pri Supermarinu v službo vzel R. J. Mitchell osebno. On ni bil toliko navdušen nad njegovim znanjem gradenj kril, zato pa je bil toliko bolj nad njegovim izrednim poznavanjem aerodinamike. V nova eliptična krila bodočega Spitfira je Mitchell nato z lahkoto lahko vgradil od ministrstva zahtevanih osem strojnic (Eight-gun Spitfire). Pozorni opazovalci so opazili, da je tudi repni višinski stabilizator s krmili v bistvu le pomanjšana in zrcalna oblika prednjega krila - torej eliptičen. Po Mitchellovi smrti je Shenstone leta 1938 zapustil Supermarine.
 
Preizkusni pilot Jeffrey Quill je pilotiral prav vse izvedenke Spifira.
 
Vsega skupaj so izdelali 20.351 Spitfirov vseh različic.