Komunizem: Razlika med redakcijama

Po Karlu Marxu se družba ne more preobraziti iz kapitalizma v komunizem takoj. Zahteva vmesno obdobje, ki ga Karl Marx imenuje diktatura proletariata. Komunistična družba, ki jo napoveduje Karl Marx, dain ki naj bi izšla iz kapitalizma, se v praksi še ni uresničila in obstaja zgolj v teoriji. Težave pri implementaciji teoretičnega koncepta so se pokazale pri praktično vseh prevzemih oblasti s strani političnih sil, ki so same sebe imenovale za komunistične.

Komunizem naj bi bil osnovan na visoki produktivnosti dela, planskem in družbenem nadzoru. Ukinjeni naj bi bili družbeni razredi in razlike med njimi, država, politične stranke in politične funkcije naj ne bi več obstajali. Izginile naj bi razlike med mestom in vasjo, med intelektualnim in fizičnim delom naj ne bi bilo nasprotij. Ko delo postane ne samo sredstvo za življenje, marveč življenjska potreba, šele tedaj naj bi bilo mogoče reči, kot je povedal [[Karl Marx|Marx]]: »''Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.''« To je morda najbolj znano geslo komunistične družbe.

Marx se je zavedal, da obstajajo različne oblike komunizma, toda tista, ki jo je imel v mislih kot zadnji stadij zgodovinskega razvoja, podrazumeva temeljni preobrat človeške narave: človek se pomiri sam s seboj, z družbo in z naravo. Druge, primitivenjšeprimitivnejše oblike komunizma, ki so obstajale v zgodovini, so se zadovoljile z ukinitvijo zasebne lastnine, da bi nastala družbena lastnina. Toda tak komunizem so označili za ''posplošeni kapitalizem'', češ da njegov cilj ni bit človeka, marveč to, da človek nekaj poseduje.

Komunizem naj bi presegel vsakršno obliko zunanje prisile, tako bi človek delal zaradi svoje svobodne odločitve in v taki svobodni proizvodnji razvil svoje ustvarjalne sposobnosti. Končni cilj je torej popolna odstonostodsotnost prisile in svobodna proizvodnja.{{citation needed}}.

Politična opredelitev komunizma je bolj sporna kot njegova teoretična podlaga. Za komuniste so se v zgodovini deklarirali tudi politični voditelji, stranke in gibanja, ki to niso bila, so si pa na tak način lahko pridobila naklonjenost [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]]. [[Hladna vojna]] je povzročila nered pri razumevanju, kaj je komunizem, in kaj se opredeljuje kot komunistično in kaj ne.

Glavni dolgoročni motiv [[oktobrska revolucija|oktobrske revolucije]] je bil nastanek komunizma. Tako je Sovjetska zveza postala prva država, ki je svojo družbeno ureditev vsaj teoretično temeljilautemeljila na Marxovih, Engelsovih in Leninovih teoretičnih dognanjih oz. napovedih. Ni nepomembno, da se je ta nova državna tvorba znašla v mednarodni osami vse do začetka druge svetovne vojne. Prave zaveznike je pridobila šele v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so komunistične politične stranke prevzele oblast v mnogih vzhodnoevropskih državah. Drugi val zavezništev pa je sledil v obdobju [[dekolonizacija|dekolonizacije]], ko so številne osvobojene države rešitev svoje zaostalosti našle v komunistični teoriji in sovjetskem vzoru. Prav tako ni nepomembno, da Rusija oziroma iz nje izšla Sovjetska zveza ni bila država, za katero bi marskističnamarksistična misel sodila, da je primerna za nastanek socializma oziroma komunizma, saj je bila dokaj zaostala.

* Socializem je možnost pričakovati kot možnost tedaj, ko kapitalizem izčrpa svoje zgodovinske možnosti. To pomeni, da mora razvita buržoazna družba doseči neko zrelost, predvsem pa je nujna gospodarska razvitost.

* V nekem smislu je socialistična revolucija disrupcija, razdor, prekinitev in ukunitevukinitev buržoaznega reda, po drugi strani pa je tudi nadaljevanje in preseganje tega reda. Socializem naj bi bil dedič vseh pozitivnih vrednot prejšnjega reda in, še posebej na področju osebnih svoboščin. Prav gotovo pa naj bi novi sistem vključeval že uveljavljene kulturne vrednote.

V Evropi je moč govoriti o revolucionarnem valu, ki je bil najmočnejši v [[Nemčija|Nemčiji]] in na [[Madžarska|Madžarskem]]. Prav Nemčija je bila ključna za uspeh svetovne revolucije, ki so jo mnogi pričakovali. Toda tamkaj je bila močnejša [[socialdemokracija]], ki je pristajala na reformistične ideje. Le [[Spartakovci]], levo revolucionarno krilo nemške socialdemokratske stranke, so imeli potencial postati revolucionarna [[avantgarda]]. Vodila sta jih [[Karl Liebknecht]] in [[Rosa Luxemburg]]. Toda Spartakovci so bili premalo odločni, da bi lahko izpeljali revolucijo. [[Bavarska sovjetska republika]], ki jo je kratek čas vodil [[Kurt Eisner]], ni bila komunistični projekt in je bila v osnovi nemarksistična, neodvisna od Rusije in inspirirana z drugačnim, nerealnim idealizmom. Na Madžarskem se je v tistem času oblikovala [[Madžarska republika sovjetov]], ki ima z rusko revolucijo več stičnih točk. Pomembna osebnost madžarskega prevrata je bil [[Béla Kun]], vodja tamkajšnje komunistične partije. Sovjetska republika je bila proglašena [[21. marec|21. marca]] [[1919]]. Pritisk [[antante]] je bil izjemno velik in tako je republika ob tuji intervenciji (zlasti so bile brutalne in pomembneodločilne romunske čete) padla že avgusta tistega leta.

Sledila je stabilizacija Sovjetske zveze, po izbruhu druge svetovne vojne pa so se razmere precej spremenile. Zaradi odpora proti [[nacizem|nacizmu]] in [[fašizem|fašizmu]] so komunistična gibanja in stranke pridobila podporo širše javnosti, zato so imeli ponekod zares močno podporo in so legitimno prevzele oblast. Toda izs [[politologija|politološkega]] vidika je novonastale politične sisteme, ki so zrasli v Vzhodnivzhodni Evropi (kasneje pa tudi drugod), nepravilno imenovati za komunistične, kar so nenazadnje priznavali tudi sami njihovi politični teoretiki in so zato tem sistemom nadeli oznako [[realsocializem|realsocialistični]], češ da so to sistemi, ki so v danih razmerah edino mogoči, toda še vedno na poti h komunizmu.

Morda bi lahko na grobo dejali, da je komunizem kot politično gibanje postal bolj radikalna (ostra) veja širšega [[socializem|socialističnega]] gibanja. Komunistično gibanje se od ostalih vej socializma loči po želji, da bi v končnem obdobju razvoja do popolnosti odpravil vse deleoblike [[tržna družba|tržne družbe]], po odločitvi nekaterih komunistov, da za dosego padca kapitalizma uporabijo tudi [[revolucija|revolucionarne]] metode sz silonasiljem ter osredotočenjem na mednarodni [[delavski razred]] kot ključni deldejavnik te revolucije. [[stranka|Stranke]], ki so se označevale za komunistične in so uspele v boju za oblast v [[država|državi]], so se pogosto izrodileprivedle v [[avtoritarizem|avtoritarno]] oziroma [[Totalitarizem|totalitarno]] [[vladaVladavina|vladovladavino]]. Tem elementom komunističnega gibanja nasprotujejo [[anarhokomunizem|anarhokomunisti]], [[trockizem|trockisti]] in drugi.

Države z notranjo komunistično ureditvijo so zavračale vlogo in pomen katerekoli religije.<ref>[http://www.orthodoxphotos.com/readings/law/christianity.shtml Krščanstvo in komunizem]</ref> V času Jugoslavije je bila uradno razglašena svoboda verskega izražanja, hkrati pa so bili uradno ukinjeni vsi verski prazniki. Praznovanje [[božič]]a in [[velika noč|velike noči]] je bilo s strani oblasti ignorirano in prepuščeno odločitvi posameznika, ki je lahko imel zaradi tega tudi težave v službi.<ref name="Jugoslavija in religija">[http://atheism.about.com/library/world/KZ/bl_YugoReligionDemography.htm Jugoslavija in religija]</ref> Jugoslovanska komunistična oblast je aktivno objavljala protiverska propagandna sporočila, številni verski aktivisti so bili zaprti, tik po vojni pa nekateri tudi ubiti.<ref name="Jugoslavija in religija"/> [[Jugoslovani]], ki so odprto priznavali prakticiranje katere od religij, so bili pogosto podvrženi nižjim osebnim dohodkom, omejene so bili tudi poklicne možnosti. <ref>[http://atheism.about.com/library/world/KZ/bl_YugoReligionDemography.htm Jugoslavija in verske skupnosti]</ref> Verska svoboda je bila sčasoma vedno manj omejena, predvsem zaradi slabljenja politične moči institucionalne cerkve. [[Jože Smole]] je kot predsednik slovenske [[SZDL]] in kot eden vidnejših članov [[KPJ]]komunistov že leta [[1986]] omogočil [[Alojzij Šuštar|Alojziju Šuštarju]] da je ljudstvu voščil vesel božič.

[[Katoliška Cerkev]] je v svoji zgodovini večkrat uradno odločno zavrnila komunizem kot idejo, ki lahko pripomore k odpravi socialnih krivic v svetu. Takšna zavrnitev je navedena v [[enciklika|encikliki]] [[papež]]a [[Leon XIII.|Leona XIII.]] ''[[Rerum Novarum]]'' iz leta [[1891]] in v enciklikah papeža [[Pij XI.|Pija XI.]] ''[[Quadragesimo Anno]]'' iz leta [[1931]] ter ''[[Divini Redemptoris]]'' iz leta [[1937]].