|
'''Johann Sebastian Bach''', [[Nemci|nemški]] [[skladatelj]] in [[organist]], * [[21. marec]] [[1685]] [[Julijanski koledar|(J.k.)]], [[Eisenach]], [[Nemčija]], † [[28. julij]] [[1750]] [[Gregorijanski koledar|(G.k.)]], [[Leipzig]], Nemčija.
Johann Sebastian Bach je bil skladatelj in organist v obdobju [[barok]]a in je splošnojlošno priznan kot eden izmed najboljših skladateljev vseh časov. Njegova dela, znana po intelektualni globini, tehnični zahtevnosti in umetniški lepoti, so navdihovala skoraj vse evropske glasbenike od [[Wolfgang Amadeus Mozart|Mozarta]] do [[Arnold Schönberg|Schönberga]].
Izhajal je iz zelo muzikalne rodbine, v kateri so bili skoraj vsi skladatelji ali organisti. Živel je skromno, čeprav je dobil več priznanj. Služboval je kot [[dirigent]] in organist na več [[Nemčija|nemških]] [[dvor]]ih in v znanih [[cerkev (zgradba)|cerkvah]]. Uveljavljen je bil predvsem kot [[orgle|orgelski]] [[virtuoz]], istočasno pa je delodajalca ([[plemič]]a ali [[cerkev (zgradba)|cerkev]]) oskrboval s potrebnimi [[skladba]]mi.
V svojem dolgem in plodnem življenju je ustvaril izredno veliko skladb, od enostavnih do celovečernih [[oratorij]]ev. Skladal je za vse instrumente, glasove, orkestre in vokalne zasedbe in je bil gotovo najbolj univerzalen skladatelj vseh [[čas]]ov. V smislu [[kontrapunkt]]ične invencije in instrumentacije je do popolnosti razvil slogovne značilnosti baročne glasbe, predvsem v okviru [[koncert (glasbena oblika)|koncertov]], [[fuga|fug]], [[kantata|kantat]] in [[partita|partit]] oziroma [[suita|suit]].
== Življenje ==
[[Slika:JSBWohnorte.png|220px|thumb|right|Kraji, v katerih je skladatelj prebival]]
<br />{{poslušanja začetek}} ▼
J. S. Bach se je rodil 21. marca 1685 v Eisenachu kot najmlajši sin dvornega in mestnega glasbenika [[Johann Ambrosius Bach|Johanna Ambrosiusa Bacha]] (1645-1695). Turinška družina Bach se je že takrat ponašala z dolgoletno glasbeno tradicijo. Prvi je omenjen [[Hans Bach]] (rojen okrog 1520), njemu pa sledi triinpetdeset glasbenikov, mestnih piskačev, organistov in [[kantor]]jev. J. S. Bach je sam sestavil [[rodoslovno drevo]] svoje družine, na vidno mesto je postavil svojega pradeda [[Veit Bach|Veita Bacha]] († 1619), peka iz [[Wechmar]]ja pri [[Gotha|Gothi]], spretnega lutnjarja, ki se je izselil na [[Madžarska|Madžarsko]], a so ga od tam kot [[luteranstvo|luteranca]] spet izgnali.
Pri učenju glasbe ga je poleg očeta podpirala tudi njegova mati Elizabeta, rojena Lämmerhirt, krznarjeva hči iz [[Erfurt]]a. Toda starši mu niso mogli dolgo pomagati, kajti z devetimi leti je izgubil mater in kmalu nato še očeta. V rejo ga je vzel njegov starejši brat [[Johan Christoph Bach|Johan Christoph]], organist v [[Ohrdruf]]u. Pri njem se je dodobra spoznal s [[Pachelbel]]ovimi orgelskimi skladbami. Od 1700 je obiskoval latinsko gimnazijo v [[Lüneburg]]u, kjer sta nanj vplivala organista [[Georg Böhm]] in [[John Jakob Loewe]].
[[Slika:BWV1001-cropped.jpg|right|thumb|left|220px|Bachov rokopis ''violinske sonate št. 1, g mol'' (BWV 1001)]]
Pri osemnajstih letih je že izobražen organist, čembalist in violinist, sprejel prvo službo v [[Weimar]]ju pri princu ''Johanu Ernstu ІІ''. To je bilo njegovo prvo ustvarjalno obdobje.
Čeprav se je zaposlil kot violinist, so ga bolj pritegnile orgle, tako da je še istega leta postal organist v [[Arnstadt]]u. Oktobra [[1705]] je odšel na enomesečni študijski dopust v [[Lübeck]], kjer je veliki orglarski mojster, oseminšestdesetletni [[Dietrich Buxtehude]] (1637-1707) prirejal daleč naokoli znane »glasbene večere«. Dvajsetletnega Bacha je tako navdušil, da je podaljšal svoj dopust. Uvedel ga je v skrivnosti severnonemških fantastičnih [[toccata|toccat]] in [[koralna predigra|koralnih prediger]]. Morda je imel celo največji vpliv na Bachovo muziciranje in ustvarjanje.
Ko se je februarja [[1706]] vrnil v Arnstadt, so ga grajali zaradi prekoračitve dopusta, še bolj pa zaradi novega stilnega pristopa v njegovih kompozicijah. Kritiki tedanjega časa so dejali da je Bach pod vplivom Buxtehudeja »v koralu ustvarjal čudne variacije in primešal mnogo tujih tonov, ob tem, da je v ''božji hiši'' spotakljivo muziciral«. S takimi očitki se je Bach težko sprijaznil, zato je ob prvi priliki sprejel mesto organista v cerkvi [[Sveti Blaž|Svetega Blaža]] v [[Mühlhausen|Mühlhausnu]]. Tam se je leta [[1707]] poročil s svojo sestrično v drugem kolenu [[Marija Barbara Bach|Marijo Barbaro Bach]], ki mu je rodila sedem otrok.
Trije so zgodaj umrli, najstarejša sinova [[Wilhelm Friedemann Bach|Wilhelm Friedemann]] in [[Philipp Emanuel Bach|Philipp Emanuel]], pa sta postala slavna skladatelja in naslednika svojega očeta.
Leta [[1717]] se je zaposlil pri knezu ''Leopoldu Anhaltskem'' v [[Köthen]]u kot dvorni kapelnik. Knez je bil velik ljubitelj umetnosti, predvsem posvetne glasbe (ker je bil dvor reformiran, Bach skoraj ni pisal cerkvene glasbe), in postala sta velika prijatelja. Köthensko obdobje je eno srečnejših v Bachovem življenju. Na voljo je imel kapelni orkester z osemnajstimi dvornimi glasbeniki. Zanj je napisal največja instrumentalna dela, predvsem »šest [[Brandenburški koncerti|Brandenburških koncertov]]«. V tem obdobju so nastale tudi klavirske skladbe za sina Wilhelma Fridermanna »Clavier-Büchlein« (Klavirska knjižica) ter prvi del »Dobro uglašenega klavirja«.
[[Slika:Bachscross.svg|thumb|200px|right|Bachov križ, skladateljev podpis z eno samo noto]]
Srečo je nenadoma prekinila ženina smrt. Ker so otroci potrebovali mater, postavni J. S. Bach pa ženo, se je leta [[1721]] poročil s trobentačevo hčerko [[Anna Magdalena Wilcken|Anno Magdaleno Wilcken]], ki je bila zelo muzikalna, sposobna čembalistka in pevka predvsem pa ljubeča mati (tudi otrokom iz prvega zakona). V skoraj tridesetletnem zakonu je rodila trinajst otrok, devet jih je umrlo že v rosni mladosti, oba najmlajša sinova, [[Johann Christoph Friderick Bach|Johann Christoph Friderick]] in [[Johann Christian Bach|Johann Christian]] pa sta - kot oba starejša brata - še danes cenjena skladatelja.
Istega leta kot Bach se je poročil tudi njegov delodajalec Leopold. Najbrž je nova kneginja razdrla prijateljstvo med glasbenikom in [[knez]]om. Povrh pa je še zelo pogrešal orgle in cerkveno glasbo. Leta [[1723]] je nastopil novo službo. Knez ga je sicer nerad odpustil, toda razšla sta se prijateljsko. Začelo se je tretje najbogatejše obdobje, krona Bachovega življenja. Postal je kantor v cerkvi [[sveti Tomaž|svetega Tomaža]] v [[Leipzig]]u. Leipzig je bil tedaj bogato in cvetoče mesto, nemško [[velesejem]]sko središče z univerzo in sedežem najpomembnejših tiskarn in založb, skratka zelo kulturno okolje, ki je s svojimi 30.000 prebivalci predstavljalo velemesto v primerjavi s köthenskim dvorom. Toda Bach se je dolgo obotavljal, preden je sprejel to službo. Ni se mu zdelo »dostojno, da bi iz kapelnika postal kantor«, je zapisal. Tudi plača 700 [[tolar]]jev je bila v velikem mestu precej skromna, dolžnosti pa številne. Kot »director musice« je moral v mestnih cerkvah ob nedeljah skrbeti za glasbo, poučevati učence tudi [[latinščina|latinščino]] in opravljati nadvse nadležna nadzorstva. Toda velike možnosti za muziciranje so to izravnale.
V Leipzigu je izvedel svoje veličastne [[pasijon]]e (v celoti sta se ohranila »[[Pasijon po Janezu (Bach)|Janezov]]« in »Matejev«), motete in večino izmed svojih 300 kantat (kantate so bile tedaj zelo popularna glasbena oblika: naročali so jih ob rojstvih, porokah in smrtih). Nekatere izmed najboljših kantat je Bach napisal po naročilu. V tem obdobju je ustvaril drugi del »[[Dobro uglašeni klavir|Dobro uglašenega klavirja]]«, »Božični oratorij«, »Glasbeno žrtev« in »[[Umetnost fuge]]«.
Leta [[1749]], ga je zadela [[kap]], odpovedal mu je vid, dve ponesrečeni »operaciji« angleškega zdravnika Johna Taylorja pa sta ga povsem oslepili. 28. julija 1750 je slep in palraliziran preminil v Leipzigu.
== Pomen Bachove glasbe ==
Poleg [[Händel|Händla]] predstavlja Bach izjemno glasbeno osebnost ob koncu poznega baroka. Združil je stoletja star razvoj zahodne glasbene kulture. Veličina njegovega ustvarjanja ni v »novih« glasbenih oblikah, marveč v enkratnem izčrpanju tradicionalnih oblik. Skomponiral je za celo knjižnico glasbe, ki ji ni primere ne po razsežnosti in še manj po umetniški vrednosti. Bachovo delo je bilo po njegovi smrti v široki javnosti docela pozabljeno. Spomin nanj je živel samo v krogu njegovih sinov, učencev in posameznih poznavalcev.
Odkrivati so ga začeli šele po letu [[1802]], ko je nemški muzikolog Forkel objavil njegov življenjepis. »Ob tem vzvišenem geniju« je napisal, »tem kralju nemških in tujih glasbenikov, so vsi pritlikavci.« Ko je leta [[1829]] komaj dvajsetletni [[Felix Mendellsohn]] dirigiral Berlinski pevski akademiji pri izvedbi »Pasijona po Mateju«, se je svet končno zavedel njegovega genija. Leta [[1833]] je izvedba »Pasijona po Janezu« še stopnjevala to zavest in ga naredila nesmrtnega. Ob stoletnici smrti (1850) se je [[Bachova družba]] lotila popolne kritične izdaje vseh njegovih del in več kot deset urednikov je delalo petdeset let, da je pregledalo vse, kar je zapisal Bach (vsi njegovi rokopisi niso ohranjeni), v času njegovega opešanega vida so večino partitur zapisali Anna Magdalena, Wilhelm in drugi sinovi.
== Glasbene datoteke ==
{{poslušanja predmet|filename=Bach_Prelude_and_Fugue_in_A_Minor.ogg|title=Preludij in fuga št. 20 v A-molu|description=Iz [[Dobro uglašeni klavir|Dobro uglašenega klavirja]] (knjiga 1)|format=[[Ogg]]}}
{{poslušanja predmet|filename=Johann Sebastian Bach - Klavierkonzert d-moll - 1. Allegro.ogg|title=Koncert za klavir št. 1 v D-molu, BWV 1052, prvi stavek|description=|format=Ogg}}
| 