Poitalijančevanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
rvv |
||
Vrstica 3:
'''Poitalijančevánje''' ali '''italijanizácija''' pomeni nasilno uvajanje [[italijanščina|italijanskega]] jezika in kulture v deželeh, ki jih je zasedla italijanska država. V slovenščini ta pojem uporabljamo zlasti za potujčevanje primorskih Slovencev v času po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]], zelo močna italijanizacija pa je potekala tudi v nekaterih drugih deželah, npr. na Hrvaškem (Istra, Dalmacija) in na Južnem Tirolskem.
==
Pred prvo svetovno vojno je del severne Italije pripadal [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrski]], italijanski [[iredentizem|iredentisti]] pa so se borili za priključitev teh ozemelj Italiji. Ob začetku prve svetovne vojne so Italijani začutili priložnost, da Italiji priključijo še dosti več kot samo omenjena ozemlja. [[Antanta|Antantne sile]] so z [[Londonski sporazum (1915)|Londonskim sporazumom]] leta [[1915]] Italiji podelile pravico, da okupira velik del slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja. V zameno se je Italija pridružila silam antante in napovedala vojno [[centralne sile|centralnim silam]].
Koko koncu prve svetovne vojne so Londonski sporazum delno razveljavili. Italija je dobila manj, kot ji je bilo obljubljeno, a še vedno veliko več, kot bi ji pripadalo, če bi dejansko pravično uporabili takrat zelo opevano [[Woodrow Wilson|Wilsonovo]] pravilo do samoodločbe narodov. Ko sta [[Kraljevina SHS]] in [[Italija]] podpisali [[Rapallska pogodba|Rapallsko pogodbo]], je bila državna [[meja]] določena tako, da je približno tretjina vseh Slovencev ostala v Italiji.▼
▲
V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem se poitalijančevanje ni začelo šele v obdobju [[fašizem|fašizma]]. Na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, se je raznarodovalna politika začela že takoj po koncu prve svetovne vojne. Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando (sicer znan kot velik demokrat!) je že 24. Muvembra 1918 poslal v [[Trst]] telegram z navodili za represivne ukrepe proti Slovencem in Hrvatom. Že decembra 1918 so se začeli napadi na tržaškega [[škof]]a [[Andrej Karlin|Andreja Karlina]] - ker je bil Slovenec, so ga naslednje leto prisilili k odstopu.▼
▲V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem se poitalijančevanje ni začelo šele v obdobju [[fašizem|fašizma]]. Na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, se je raznarodovalna politika začela že takoj po koncu prve svetovne vojne. Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando (sicer znan kot velik demokrat!) je že 24.
Poznejše fašistične oblasti so postopek italijanizacije še izpopolnile: imenovale so ga »obmejno čiščenje« (»bonifica di confine«). Slovenci (pa tudi Hrvati) so dobili uradni naziv »tujerodni« (»allogeni«), slovenščina (pa tudi hrvaščina) pa je bila skrajno nezaželena, oziroma je bila prepovedana uporaba teh jezikov v javnih uradih. Italijane je motilo že sámo poimenovanje Slovenci oziroma Hrvati, zato so uporabljali izraz »Slovani« (knjižno italijansko ''Slavi'', narečno in žaljivo ''Ščavi'').
| |||