Poitalijančevanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
||
Vrstica 7:
Koko koncu prve svetovne vojne so Londonski sporazum delno razveljavili. Italija je dobila manj, kot ji je bilo obljubljeno, a še vedno veliko več, kot bi ji pripadalo, če bi dejansko pravično uporabili takrat zelo opevano [[Woodrow Wilson|Wilsonovo]] pravilo do samoodločbe narodov. Ko sta [[Kraljevina SHS]] in [[Italija]] podpisali [[Rapallska pogodba|Rapallsko pogodbo]], je bila državna [[meja]] določena tako, da je približno tretjina vseh Slovencev ostala v Italiji.
V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem se poitalijančevanje ni začelo šele v obdobju [[fašizem|fašizma]]. Na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, se je raznarodovalna politika začela že takoj po koncu prve svetovne vojne. Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando (sicer znan kot velik demokrat!) je že 24.
Poznejše fašistične oblasti so postopek italijanizacije še izpopolnile: imenovale so ga »obmejno čiščenje« (»bonifica di confine«). Slovenci (pa tudi Hrvati) so dobili uradni naziv »tujerodni« (»allogeni«), slovenščina (pa tudi hrvaščina) pa je bila skrajno nezaželena, oziroma je bila prepovedana uporaba teh jezikov v javnih uradih. Italijane je motilo že sámo poimenovanje Slovenci oziroma Hrvati, zato so uporabljali izraz »Slovani« (knjižno italijansko ''Slavi'', narečno in žaljivo ''Ščavi'').
| |||