Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
Vladimir Vauhnik se je rodil [[24. junij]]a [[1896]] v [[Svetinje|Svetinjah]] v [[Slovenske Gorice|Slovenskih Goricah]] v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred [[realka|realke]] v [[Maribor]]u se je odločil za vojaško realko ([[Kadetnica Maribor|kadetnico]]) v Mariboru. Bil je odličen [[kadet]] in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin [[poročnik]]a avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je služil v slovitem [[17. pehotni polk (AOM)|17. pehotnem polku]]. Po razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] se je kot [[Maistrov borec]] boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v [[stotnik]]a.
Po vojni je postal [[častnik]] [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|Kraljevine SHS]], pozneje Kraljevine Jugoslavije, kjer je izredno hitro napredoval po [[hierarhija|hierarhični]] lestvici. Končal je generalštabno šolo v [[Beograd]]u, nato pa še slovito [[École de Guerre|''L'École Superiéure de Guerre'']] v Parizu v [[Francija|Franciji]]. Tam je bil sošolec poznejšega francoskega generala in predsednika republike [[Charles de Gaulle|Charlesa de Gaulla]] ter tudi poznejšega jugoslovanskega generala in voditelja [[četniki|četniškega]] gibanja med 2. svetovno vojno, [[Draža Mihajlović|Draže Mihailovića]].
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]].
Leta [[1938]] je bil postavljen za stalnega rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine Jugoslavije v [[Berlin]]u. Bil je tudi izredno nadarjen za tuje jezike, popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično angleščino in francoščino, dobro tudi italijanščino, v Argentini pa še španščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|''operacijo Kazenska sodba'']] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. [[Državnega|Državn]]<nowiki/>i [[državni udar|udar]] je odnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodnim imenom ''Projekt 25''.
Po njegovih besedah je do veliko skrivnih podatkov prišel že samo s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom dobre hrane in alkohola razvezali jeziki.
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung|''Berliner Börsen-Zeitung'']] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]].
Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović|Draža Mihailović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD). [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu|Begunska jugoslovanska kraljeva vlada]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]
Z napadom Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo in s tem nastalo vojno, je izgubil diplomatsko imuniteto, Schellenberg ga je aretiral. V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele zdravniške operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domači) je od leta 1985 pokopan v rodni Sloveniji pri [[Jakobski Dol|Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah]].
| |||